Za manj slabega

V nedeljo bomo polnoletni slovenski državljani sklenili volilno super leto. Večina med nami bo že četrtič povabljena na volišča in morda je prav drugi krog županskih volitev od vseh letošnjih volilnih preizkušenj še najbliže pojmu neposredne demokracije, pri kateri vsak posameznik dejansko lahko vpliva na končni rezultat.

Če ne prej, s(m)o Primorci to spoznali pred osmimi leti, ko je Tomislav Klokočovnik ob več kot 8000 oddanih glasovnicah v Izoli premagal Bredo Pečan z osmimi glasovnicami naskoka (in s kopico pravnih mnenj, tožbami in pritožbami). Podobno je bilo pred štirimi leti v Kanalu in v Kobaridu, kjer je odločilo 14 oziroma 18 glasovnic, pa še kje drugje je o zmagovalcu odločalo le nekaj desetin glasov. Zato nihče ne more reči, da na izvolitev župana tako ali tako ne more vplivati. Pa še kako lahko! S tem da, če seveda že prej nima svojega favorita, odda glasovnico za kandidata, ki se mu zdi manj slab, ki mu bolj zaupa, ki se ni pečal s sumljivimi posli, ki se je že prej izkazal v lokalni skupnosti ...

Čeprav je marsikateri kandidat v prvem krogu imel precejšnjo prednost, razpleti izpred štirih let dokazujejo, da prav nihče nima zagotovljene zmage. Tedaj je kar sedem drugouvrščenih prehitelo vodilne po prvem krogu. Ljudje so z glasovanjem povedali, da nekaterih županov nočejo več videti na njihovih mestih. Tudi tokrat se bo kakšnemu od dosedanjih prvih mož, ki so bili v vsem mandatu in do prejšnjega tedna trdno v sedlu, zalomilo. Vprašanje je le, komu?

Doslej je bila kampanja pred drugim krogom v petnajstih primorskih občinah presenetljivo mirna. Očitno so volilci s svojimi izbirami najbolj agresivne umirili, ali pa so ti razumeli, da je njihovo kričanje vsevprek in na vso moč kontraproduktivno. Razen tradicionalnih igric s plakati je kampanja potekala kultivirano, kar je, v vsej bedi, v kateri se je znašla Slovenija, tudi dober znak.