Za mnoge olajšanje

Vse je bilo pričakovano in povedano že v ponedeljek, manjkala je le še potrditev formalnosti v vrhu stranke. Desus odhaja iz koalicije.

Ali premier Pahor tega res ni verjel še včeraj dopoldne pred sestankom izvršnega odbora stranke, ko je skušal Erjavcu dopovedati, da se bo država z vlado brez večinske podpore v parlamentu znašla v preveč hudi politični in tudi siceršnji zagati? Drži, da je njegov sogovornik že nekajkrat popustil, a tisto je bilo samo odlaganje pričakovanega dejanja. Po tistem, čemur smo bili priče v ponedeljek ob odstopu Duše Trobec Bučan, pač ni imelo smisla izgubljati moči v neki agoniji, ki že dolgo preseda tudi ljudem v koalicijskih LDS in Zaresu. Za mnoge je slovo Erjavca olajšanje.

Če drži, da je bila včerajšnja odločitev v Desusu (po burni razpravi?) soglasna, postaja lider s svojo stranko še močnejši politični faktor. Še posebej, ker se mu ob tako veliki odločitvi, kot je izstop iz vlade, med še preostalimi poslanci niso zgodili kakšni Rezmani ali Žnidaršiči. Erjavec sicer vladi obljublja konstruktivno držo, toda meje pri tem ima že dolgo jasno začrtane. Še rebalansa proračuna ni podprl, da ne govorimo o Pahorjevih reformah.

Pahorjeva vlada ima za sabo le eno odmevno politično zmago - na referendumu o Hrvaški. Vsaka naslednja tovrstna preizkušnja ji je prinesla poraz in padec podpore. Priznati pa je treba, da si je upala drezati tja, kjer je v težkih časih najmanj hvaležno, a se je zadev enkrat treba lotiti. Očitno pa je, da se tvorci reform svojega posla lotevajo premalo spretno.

V takšnih okoliščinah bi bile predčasne volitve skoraj logičen poskus izhoda iz krize. Ustava jim na poti do njih postavlja dokaj visoke ovire, in tudi zato si opozicija lahko privošči, da jih zahteva. Pa si jih res želi? Uspeh na samih volitvah ji je po vseh teh peripetijah sicer zagotovljen, toda za nadaljevanje svojega poslanstva v vlogi voditelja bi bilo pametno počakati na vsaj malce boljše čase.