Za N.N. in Dašo

Novice o tem, kaj se je in kar se dogaja v Egiptu, dobivam od blogerja, ki je v času največje represije režima nad protestniki poročal o pretepanju, zasliševanju, umorih in poskusih utišanja drugače mislečih, kar sta izvajali vojska in policija.

Prek prijatelja, ki ga nisem videla v živo, ampak se redno dopisujeva, in srčno upam, da se bova to poletje končno srečala, mi je uspelo stopiti v stik z dogajanjem v Egiptu. Njegove zgodbe so bile resnične, govorile so o konkretnih ljudeh, pogumnih posameznikih in posameznicah, ki so bili pripravljeni storiti pogumna dejanja, s katerimi so kljubovali režimu. On je na svojem blogu pisal dogodke in ne obratno, kot so to počeli vsi ostali svetovni mediji, da so dogodki pisali njih. Ko se nekaj časa ni oglašal, me je skrbelo, da so ga odkrili, da je nekje zaprt, da se vojaški aparat loteva teh nekaj malih otočkov svobodnega izražanja in jih poskuša potopiti v morju uradne propagande.

Ko sva se ponovno slišala, sem ga vprašala: Kaj lahko storim? Govori o tem, kaj se nam dogaja, ne dovoli, da nas utišajo! N.N. je visoko izobražen in mlad. Po standardih egiptovske družbe sodi med sinove tiste male Mubarakove elite, ki je imela vse. To so tisti, ki vejo, kako je možno s pomočjo tehnologij organizirati množice, in zaradi njih diktatorski režimi povsod po svetu kot prve ukrepe boja proti uporu omejujejo dostop do interneta in uporabo mobilnih telefonov.

Množični mediji, tisti, ki prevladujejo danes na medijskem trgu, so zaradi nezdrave prepletenosti s centri politične in ekonomske moči postajali vse bolj pristranski pri informiranju ljudi o tem, kaj se dogaja. Namesto kaj je izrečeno, postaja vse bolj pomembno, kdo govori. Večna mantra tradicionalnih medijev o tem, kako so spletni mediji površni, polni trivialnih vsebin in subjektivni, je postala opis njih samih. Mediji so polni komentarjev, neuradnih virov in govoric, dokumentov, ki prihajajo na njihove naslove z namenom, da so hitro objavljeni, polni analiz hišnih analitikov, subjektivnih pogledov politikov, poceni hitrih novic, ki jih nihče več ne preverja, ker za to nima dovolj časa. “Storili smo napako, opravičujemo se,” je izjava, ki je ne boste slišali iz ust kogarkoli iz medijskega sveta. So nezmotljivi, pravičniški, moralizatorski in pridigarski. Uzurpirali so glas “malega človeka” in v njegovem imenu in brez njegovega privoljenja nasilno vdirajo v naša življenja.

Včeraj sem se udeležila omizja, ki so ga organizirale tri mlade punce na temo položaja otrok, ki ne morejo živeti pri starših. Zakoni in v skladu z njimi uradniki na ministrstvih, zaposleni na centrih za socialno delo te otroke imenujejo “rejenci”. Ali ste kdaj pomislili, kako je že sam izraz neprimeren, sramoten, nehuman in posledično tudi, kako se počutijo ti otroci, ki so celo svoje življenje označeni kot nekaj, za kar sami niso odgovorni (so oddani v rejo), sistem pa ni naredil nič, da bi jim pomagal.

O tem omizju ne bo poročal noben medij. Bilo nas je malo, večinoma tisti, ki so že prepričani. Občudovala sem pogum dveh mladih žensk, ki sta s svojo osebno pripovedjo pokazali, koliko krivic in bolečin sta doživeli zaradi skrajno nehumanega sistema. Ta država nameni enako denarja za dnevno oskrbo živali v zatočišču kot za dnevno oskrbo otrok, ki ne morejo živeti pri starših. Pogum in življenjska moč teh deklet sta v današnjem času obupa občudovanja vredna.

Sporočilo obeh zgodb je enostavno. Vsi tisti, ki imamo znanje in osebno moč, moramo nekaj narediti za tiste, ki tega ne morejo. Moramo govoriti o krivicah, ki se dogajajo tistim, katerih glas se ne sliši in katerih življenja so postala samo statistične številke. Namesto da sedimo pred televizijskim zaslonom in gledamo poročila ter se slepimo, kako “vemo”, kaj se dogaja, resnično nekaj naredimo. Da govorimo v imenu vseh tistih, ki so ostali brez dela, ki so brez upanja, da se bo kaj spremenilo, v imenu ljudi, ki jih že desetletja zastrupljajo in jim jemljejo pravico do varnega življenja, v imenu otrok, ki ne morejo živeti pri starših. Nikoli ne recimo, da se nič ne da narediti. Da je država kriva. Država smo mi. Jaz in vsi vi. Brez nas te države ne bi bilo.