Za svobodo gre!

Ko spremljamo razpravo pred referendumom o novem družinskem zakoniku, ki se bo v prihodnjih tednih gotovo še ogrela, se nakazuje, da gre za ponovitev razprave o partizanih in domobrancih. Za temo torej, o kateri ne moremo pričakovati soglasja, hkrati pa si lahko želimo, da bi pripomogla k širjenju prostora svobode in predvsem tolerance v družbi.

Zavedati se je treba, da sreče družini ne more prinesti še tako dobra normativna ureditev. Heteroseksualne družine so v družbi absolutno sprejete in se obnje nihče ne spotika, pa imamo še vedno zlorabljene, zapostavljene, trpinčene in zapuščene otroke, ki jih oče mlati ali mati zapostavlja. In obratno, v istospolnih družinah imamo otroke, ki so zdravi, zadovoljni, srečni in nimajo nobenih težav v kasnejšem razvoju. Ampak ne eno ne drugo ne velja vedno, absolutno in vnaprej. Sreče ali nesreče otroku pač ne prinese spol staršev, temveč toplota, s katero je doma obdan. Prav je, da to vemo.

Pred 50 leti se temnopolti Američani niso smeli vpisovati v belske šole, pred šole so nanje pošiljali policiste s psi. Prve temnopolte sošolce so belci sprejeli z nelagodjem - a so jih. Ko z današnjimi očmi beremo pričevanja o ameriških dogodkih v šestdesetih letih, včasih težko verjamemo, da je bila večina v že takrat najbolj razviti državi sveta tako nazadnjaška. Tako kot si ne želimo, da bi nas zgodovina pomnila kot tiste, ki so hujskali proti migrantom, se v zgodovino ne želimo vpisati kot tisti, ki bi iz ideoloških razlogov ovirali nekogaršnjo srečo. Moja družina ne bo nič srečnejša, če se bom vtikal v vašo. In vi ne boste živeli nič polnejšega življenja, če se boste obremenjevali z mojo.

Oblike družbeno sprejemljivega druženja, delovanja, povezovanja in, če hočete, intime, so skozi zadnja desetletja doživele mnogotere spremembe. Prav je, da jih prepoznamo in jim damo veljavo. Tudi formalno. Res je, za otroke gre. A tudi za svobodo. Za svobodo vsakogar od nas in nekoč tudi teh istih otrok.