Za univerzo

Univerza na Primorskem je postala talka enega samega človeka, rektorja Dragana Marušiča. Matematika in znanstvenika, ki se je odločil, da bo univerzo oblikoval po svojem okusu, četudi bo s tem poteptal pravila kulturnega in akademskega dialoga.

Kako lahko nekdo, za katerega smo bili prepričani, da bo ugled primorske univerze izstrelil med zvezde, ne razume osnovnih pravil vodenja, komuniciranja in odnosov v družbi? Si prilašča univerzo za 'zasebne projekte'? Odgovorov ni.

Na vprašanja tistih, ki mu nis(m)o všeč, rektor odgovarja arogantno. Proti novinarjem, ki razkrivajo njegove sporne posle, vlaga tožbe. Za rektorja so namreč vsega krivi drugi.

Rektor ima gotovo deloma prav. Nekateri so si na primorski univerzi v preteklosti prilastili privilegije in jim zdaj ni prav, ker so se z Marušičevim prihodom zadeve spremenile. Povsod je tako. Ampak če so spremembe dobre in koristne za vse, kot rad poudarja rektor, je teh nergačev le nekaj. Če se pa pod poziv rektorju, ki velja za maščevalnega in avtoritarnega, z imenom in s priimkom podpiše skoraj sto zaposlenih, če mu podporo odrekajo znana akademska imena, če ugotavlja nepravilnosti celo ministrstvo, bi se rektor moral zamisliti. Ampak se ne. Trmasto vztraja pri svojem in s tu in tam žaljivimi odzivi še podžiga razkol ter nezadovoljstvo. Univerza - to sem jaz. To nismo več mi vsi, kakor se je glasil slogan univerze, ki s(m)o jo vsi podpirali in bili nanjo ponosni.

Nenazadnje pa; če je res prepričan, da z njegovim načinom vodenja in s poslovanjem ni nič narobe, naj se pod njegovo izjavo podpiše vsaj sto zaposlenih. Naj se zanj zavzame kakšno akademsko ime. Naj pokaže vse pogodbe, račune in druge dokumente. Če nima česa skrivati in je vse prav, naj to stori. Saj vodi javno univerzo. In bomo/bodo vsi utihnili. Do takrat pa bomo terjali pojasnila. Opozarjali na sporno prakso in nepravilnosti. Ker je to naša dolžnost. Ker bomo tako obvarovali univerzo. Rektor pa naj za svoj ugled poskrbi sam.