Za vedno Černač

Zvone Černač je v zadnjih dneh ministrovanja poskrbel, da bo šel v anale. S tem je pokvaril vtis, ki ga je pustil kot nekdanji opozicijski poslanec, ko je, večkrat utemeljeno, na napake opozarjal Pahorjevo vlado. Postojnčan bo Primorcem ostal v spominu po uredbi, s katero je najbolj brezobzirni kapitalizem skušal vnesti v prostorsko načrtovanje, srčiko lokalne samouprave. Dopustil je pozidavo kmetijskih zemljišč, zadnje svetinje v državi, čeprav so gradbeni posegi trajni in vplivajo domala na vse, življenje preprostih ljudi in razvoj občin pa tudi turizma, na katerega stavi že vsa Slovenija.

Ali je Černač namerno pripravil uredbo, ki je pred leti niso spisali niti najbolj svobodomiselni eldeesovci, niti ni pravo vprašanje. Ministra mora odlikovati premišljena in koherentna drža. V času poslavljanja s funkcije se od njega pričakuje opravljanje rutinskih nalog in ne priprave podzakonskega akta, s katerim večini od 210 občin spodnaša tla pod nogami. Vnesel je nemir, ki se ne bo polegel še nekaj časa.

Uredba je napisana tako zelo ohlapno, da jo še pravniki in strokovnjaki za prostor razumejo vsak po svoje. Vendar odločanje o dovoljenjih za gradnjo, ki ima za prostor trajne posledice, ne more biti stihijsko; upravne enote ne rešujejo ugank z več različnimi odgovori in enkrat kmečko lopo velikosti hiše dovolijo, drugič ne.

Še najbolj smiselna se zdi interpretacija enega od načelnikov, ki je prepričan, da je na nekem območju dovoljeno samo tisto, kar občina dopušča s prostorskim načrtom, ki opredeljuje to območje (z ustrezno spremembo uredbe je to naposled dorekel tudi Černač). Če pa območja ne 'pokriva' noben načrt, naj to ne bi pomenilo, da je tam mogoče vse pozidati. Tudi novogradnje morajo najprej dovoliti občine - tako da sprejmejo nov načrt. Toda drugod niso delili tega mnenja. Pozidave vsevprek pa ne bi zajezil nihče, še najmanj kadrovsko podhranjeni gradbeni inšpektorat.