Za vse!

Za mizo družina: tata, mama, sinko; njihova čivava na straži pod stolom. Za sosednjo sedi mama, samohranilka s hčerko. Partner jo je zapustil dober mesec pred rojstvom deklice, zdaj živahne triletnice, ki skuša s krompirčkom zvabiti čivavo izpod stola. Mar deklica kaj jemlje sosednji družini ali jo celo ogroža, če verjame, da sta z mamo družina, čeprav nimata kužka? Ne?

Zakaj potem tak vik in krik ob definiciji družine, kakršna je v novem zakoniku, saj jih ščiti vse? Tiste “z enim ali obema od staršev in tiste, ki živijo z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka in ima po tem zakoniku do otroka določene obveznosti in pravice”? Kaj nekatere zagovornike “ta prave” družine tako moti, če je za vse otroke, ki živijo v raznolikosti družinskih oblik, a v enakosti ljubezni, v zakonu končno poskrbljeno povsem enako?

V 21. členu jasno piše, da je za obstoj in veljavnost zakonske zveze potrebno, da sta “osebi, ki jo sklepata, različnega spola”. Zakaj se nekateri “ta pravi zakonci” čutijo ogroženi zgolj zato, ker se določbe o zakonski zvezi uporabljajo tudi za partnerske skupnosti, ki jih lahko skleneta dve ženski ali dva moška? Je to “normalno”? Je sprejemljivo, da navkljub 217. členu, kjer nedvoumno piše, da istospolna partnerja ne moreta skupaj posvojiti otroka, te dni še vedno poslušamo laži, da zakonik dovoljuje posvojitve v “neprave” družine?

Zakonik so te dni podprla številna strokovna združenja, mi pa, kot pravi igralec in literat Andrej Rozman Roza, se bomo na letošnjo pomlad, na čas ljubezni, odločali, ali je družina, ki temelji na ljubezni, sploh lahko neprava družina. Katoliška cerkev, ki naj bi koreninila v ljubezni do drugega, s svojim izključevanjem in razdvajanjem danes ne prepriča več. Težko je namreč verjeti, da je bog ustvaril raznolikost zato, da bi jo njegovi zastopniki omalovaževali. Kdor verjame, da so vsi otroci v vseh raznolikih družinah enaki in si zato prav vsi zaslužijo predvsem ljubezen in zaščito, ki jim jo nudi tudi družinski zakonik, ni v dvomih, kaj bo v nedeljo obkrožil.