Za vse so krivi ...

Je za petkov odstop gospodarskega ministra Jožefa Petroviča kriv medijski pritisk? Človeka, ki ima povsem čisto vest in je prepričan v to, da ni storil nič nezakonitega ali ne- etičnega, medijska “natolcevanja” ne bi smela premakniti niti za milimeter. Z vso podporo predsednika vlade bi suvereno stopil pred javnost in povedal, da slovensko gospodarstvo v tem trenutku terja dvestoodstotno angažiranje njegovega resorja in celotnega vladnega vrha. Toda Petrovič potrebuje mir, da bo lahko dokazal, da ni storil tistega, kar mu očitajo mediji. Da torej v preteklosti ni sodeloval pri kartelnih dogovarjanjih in ni pomagal spravljati slovensko gospodarstvo še bolj na kolena.

Minister Petrovič je svojo odločitev o odstopu sporočil le slabi dve uri zatem, ko se je v Portorožu na dnevih pravnikov končala okrogla miza o odnosu med sodstvom in mediji. Na njej ni manjkalo kritik na račun medijev in “medijskih sojenj”, na trenutke se je skoraj zdelo, da so zapori polni razvpitih obsojencev zaradi medijev oziroma pritiska javnosti na sodišča.

Drži, tudi zaposleni v medijih delajo (delamo) napake, tako kot jih delajo tudi pravniki različnih profilov. Prav tako drži, da sojenja, tudi tista, bolj pomembna, spremljajo celo novinarji, ki ne razlikujejo med kazenskim zakonikom in zakonom o kazenskem postopku. In da je marsikateremu novinarju resnično pomembno le, koliko obsojenih in odvetnikov bo uspel zvabiti pred kamero, ne da bi se prej poglobil v kvalifikacijo kaznivega dejanja, obtožnico, dokaze ...

Vsi pa radi pozabljajo, da marsikatera lumparija, vredna na desetine ali celo stotine milijonov evrov, sploh ne bi prišla do sodnih dvoran, če nanjo ne bi opozorili prav mediji. In vztrajali pri razkrivanju tako dolgo, dokler niso končno zbudili tistih, ki bi morali to storiti že zdavnaj, po službeni dolžnosti. Na tej točki se lahko le globoko strinjamo s sodnikom sodišča EU Markom Ilešičem, da je odločilni faktor vsega skupaj - politika.