Zabrisana sled

Reklo, da vse poti vodijo v Rim, je uveljavljeno že dolgo. Če pa vprašate Novogoričane, vam bodo povedali, da vse poti pravzaprav vodijo v Delaware! V davčno oazo v ZDA, kjer lahko celo človek, ki je ZDA videl le po TV, kar preko elektronske pošte ustanovi podjetje. In ostane anonimen. Tako kot denar, ki ga dobi na račun.

Da se bo glavnina od 2,94 milijona evrov, kolikor jih je novogoriška občina plačala v sodni poravnavi s SGP Gorica in ducatom drugih družb, tako ali drugače stekla na račun podjetja “nabiralnik” WPF LLC v Delawaru, smo v Primorskih novicah razkrili že novembra lani. Veliko odvodov, navzkrižnih lastništev, pripojitev in izbrisov podjetij je bilo potrebnih, da se je zabrisala sled, čigavi žepi se bodo napolnili.

To, da je občina pred dnevi ta denar plačala, je le zadnje dejanje v dve desetletji trajajoči mučni zgodbi o javnih zemljiščih v Novi Gorici. Po podpisu sodne poravnave, ki jo je s cmokom v grlu predlagala sedanja občinska uprava in so jo z enakim cmokom potrdili mestni svetniki, da bi končali agonijo v mestu, občini kaj drugega ni preostalo. Intrigantno vprašanje, kdo je v resnici kasiral denar Novogoričanov, najverjetneje nikoli ne bo dobilo odgovora. A ravno tako pomembno je vprašanje, čigave grehe morajo plačevati davkoplačevalci?

Primer SGP je mogoče spremljati kot tipično tranzicijsko zgodbo, ki ima korenine v devetdesetih letih in pri kateri je nekdanja družbena lastnina, morda zaradi napačnih potez in nespretnosti, morda pa zaradi malomarnosti ali celo namerno, spolzela v roke poslovnežem, ki so izkoristili na pladnju ponujeno priložnost. Ko se je zalomilo, je bilo prepozno.

Če ljudje že ne vedo, komu so plačali milijone, bi bilo pošteno vsaj to, da bi izvedeli, kdo je odgovoren, da so dobili izstavljen zasoljen račun. A tudi ta sled bo bržkone ostala za vedno zabrisana. V tej mučni zgodbi očitno vse poti vodijo v Delaware, a niti ena do resnice ...