Začasno 3:0 za Italijo

Ne more biti naključje, da Slovenija vse plinske udarce iz Italije kasira poleti; ko je pol uslužbencev na raznih ministrstvih na dopustu, druga polovica pa se nanj pripravlja. Sosedje znajo očitno dobro tempirati, kdaj v Ljubljano poslati prijazna pisma, ki so pravzaprav predhodnica uradnih odločitev o njihovih plinskih projektih tik ob slovenski meji.

Igra se jim je dobro izšla že pred dvema letoma, ko je Rim dal okoljsko soglasje za kopenski terminal v Žavljah, ne da bi pri tem kaj prida upošteval slovensko stran.

Od tega udarca v trebuh si še zdaj nismo opomogli. Sprva je slovenska stran opozarjala sosedo, da jo je prezrla. Ko ni zaleglo, je pomoč iskala tudi v Bruslju. Tudi bolj ali manj brez haska, medtem pa je Italija brez slabe vesti nadaljevala svoje plinske načrte.

Slovenija je naposled zbrala dovolj poguma za pripravo tožbe proti sosedi. A ta po enem letu priprav še ni pod streho, pred dnevi pa je Slovenijo presenetil nov udarec iz Rima. Pravzaprav dva: okoljsko soglasje za morski terminal in plinovod.

Italija je s tem dala nov signal, da se pri plinskih načrtih ne bo ozirala na nikogar, ne na Bruselj ne na Slovenijo, pa čeprav ji bo tako rekoč na robu morskega dvorišča postavila en terminal, drugega pa streljaj od meje.

Če je Slovenija v preteklosti s sosedo skušala iskati dialog, je zdaj jasno, da mora odložiti rokavice. Od evropske komisije mora odločno zahtevati uvedbo postopka zoper Italijo, ki zlahka tepta direktive EU. Čas je za protinapad, bi lahko rekli v nogometnem jeziku. Slovenija je namreč v plinskem dvoboju z Italijo prejela tri gole. In zdaj nima več kaj izgubiti.

Saj slovenska igra ni bila tako slaba, saj smo se borili, bodo ugovarjali nekateri. A bolj kot s tem se lahko tolažimo z upanjem, da igra še ni povsem končana in da nam bo sodnik odmeril podaljšek. Le v tem primeru bo 3:0 za Italijo morda le začasni rezultat.