Začasno sedlo

Za prosto delovno mesto redarja v Sežani se je pred mesecem dni prijavilo 84 kandidatov. Na razpis za direktorja Kobilarne Lipica so se javili samo štirje. Zakaj je delovno mesto z nekajkrat višjo plačo manj vabljivo od tistega z nižjo? Razloga ni lahko najti. A niti ni bistven.

Ne nazadnje bi bili tudi štirje kandidati dovolj, da bi danes imeli v Lipici dobrega direktorja s polnimi pooblastili. Pa ga nimajo. Članom sveta namreč nobeden od štirih kandidatov ni bil dovolj dober za poln mandat s polnimi pooblastili. In tako začenja Boštjan Bizjak danes svoj nov, že tretji enoletni mandat kot vršilec dolžnosti direktorja.

A če ga bo izpeljal do konca, bo po stažu presegel večino dosedanjih direktorjev s polnimi pooblastili. Med njimi je namreč samo Matjaž Pust ostal na položaju direktorja tri leta. Vsi ostali so se morali posloviti prej. Od leta 1996, ko je postala Kobilarna Lipica javni zavod v državni lasti, se jih je zvrstilo kar devet. V povprečju je torej vsak ostal samo dve leti. Nekateri tudi zgolj leto dni. Potem so jih zamenjali, razrešili, prisilili k odstopu. Praviloma ob menjavi sveta zavoda, ki se je praviloma menjaval s spremembo vlade.

Boštjan Bizjak je med dosedanjimi prvimi možmi že pravi heroj: preživel je že tri menjave vlade. Ali zaradi kompetentnosti, prilagodljivosti ali zgolj zato, ker ni drugega, ostaja vprašanje.

Ob ne dovolj jasni viziji države, v katero smer naj razvija Lipico, je prav pogosto menjavanje direktorjev Kobilarne eden od razlogov, da je ta naša nacionalna dediščina bolj problem kot zloščen biser.

Dve leti sem rabil, pravi Bizjak, da sem vsaj približno spoznal, kje so težave Lipice. Torej so vsi dosedanji direktorji odšli ravno v času, ko so zaključili fazo učenja in bi začeli delati. Nič čudnega torej, da pri razpisih za direktorja Lipice ni večjega navala in da je bil v vseh letih med prijavljenimi komaj kakšen menedžer. In nič čudnega, da v Lipici toliko stvari ni postorjenih.