Začetek konca?

Prednost, s katero je Dragan Marušič ugnal svoja protikandidata, njegovi zmagi daje legitimnost in njegovemu položaju na čelu univerze trdno moč. Spremembe statuta tik pred začetkom volilnih opravil, nenavadne zaposlitve v zadnjem trenutku, predkazenski in korupcijski postopki pa ta trdni položaj slabijo in če bo hotel s sebe sprati sume, bo moral Marušič svojo kredibilnost in poštenost v prihodnjih štirih letih še dokazati. Začel je zelo slabo, a tudi njegovi kritiki se niso odrezali veliko bolje. Med rektorjevim trmastim molkom in njihovim užaljenim nizanjem meglenih obtožb je ena sama velika žalost.

Najbrž bodo res šele pravnomočno zaključeni postopki pokazali, kdo ima prav: tisti, ki trdijo, da je Marušič avtokratski in manipulativen, oni, ki vztrajajo, da ga nasprotniki neupravičeno blatijo in mu onemogočajo delo. Ali morda oboji.

Medtem pa primorski akademski prostor čaka vprašanje, zakaj in kako se lahko sploh zgodita “marušič in pišot”. Kako se lahko mešanica pohlepa in pomanjkanja samokritičnosti ter ljubezni do lastnega udobja in nenačelnost povežejo v uničujočo kombinacijo, ki zruši ustanovo. Kajti z napovedanim izstopom znanstveno raziskovalnega središča se začenja prav to: klavrni razpad univerze, ki je bila ustanovljena s plemenitimi cilji.

Dogajanje na najmlajši od državnih univerz pa bi moralo biti, upoštevajoč vse ostale afere in nizkotnosti, ki so se v zadnjih letih nanizale v slovenskem visokem šolstvu, tudi zadnji alarm za nacionalni akademski prostor. Ki se bo moral soočiti s tem, da je univerzitetna avtonomija očitno le še prazna floskula, da na državnih ustanovah, privezanih na proračunske jasli, zmagujejo politični interesi ter da družbi, ki se krha na vseh ravneh, prav najbolj izobraženi dajejo najslabši zgled.

Če se profesorji ne bodo zbrali in obrnili krmila ter bodo uspeli potopiti barko, bo mirno moč zaključiti, da je univerza umrla od sramote.