Začetek pouka, pot v x

Od danes gre spet zares, vsaj za 190.990 slovenskih osnovnošolcev in 73.900 dijakov, 21.366 prvošolcev in 21.000 dijakov prvih letnikov pa stopa na pot v neznano.

Vse te številke so sicer malenkost višje kot lani, ko je osnovne šole obiskovalo 187.476 učencev in srednje 72.891 dijakov, čemur pa bi, če ne bi bili v primežu pandemije novega koronavirusa, le redki posvečali pozornost. Toda odkar je število ljudi na istem mestu pomembno, se staršem in učiteljem porajajo številna vprašanja. Po šolah si belijo lase tudi s tem, kako bodo nošenje maske zahtevali od učencev, ki je ne bodo prinesli od doma (čeprav jih bodo v izobraževalnih hramih tudi sami delili). Kaj bodo torej naredili, če bodo starši svojemu šestletniku ali sedemletniku rekli, da mu maske ni treba nositi? In kaj, če bo nekaj učencev po uri športne vzgoje na prostem dvakrat zakašljajo ali kihnilo? Jih bodo takoj poslali domov in za vsak primer še ostale?

Druženje je izjemnega pomena za zdrav razvoj otrok in mladih, saj se je socializacija pri pouku na daljavo zreducirala na skupinsko igranje računalniških igric.

Stroka svetuje odločanje po zdravi pameti, a kaj ko se zdi, da je je v naši družbi vse manj, pa še vsak si jo drugače razlaga. Sicer šolam v zadnjih letih ne bi toliko spreminjali učne snovi (beri: dodajali enormne količine podatkov), starši se ne bi toliko vmešavali in svojim otrokom dovolili, da v šolo nosijo pametne telefone, s katerimi potem fotografirajo in snemajo sošolce, včasih tudi učitelje ter jih izsiljujejo. Zdaj se morajo v šolah ukvarjati še s preprečevanjem širjenja okužb!

A napol prazen kozarec je obenem napol poln. Če ne bi bilo prvega vala pandemije in pouka na daljavo, ne bi ugotovili, da je učiteljevo razlago doma težko nadomestiti, je pa ključna za razumevanje snovi in ocenjevanje. Ali da je druženje s sovrstniki izjemnega pomena za zdrav razvoj otrok in mladostnikov, saj se je socializacija pri pouku na daljavo zreducirala na skupinsko igranje računalniških igric. Nekateri so se s sodobnimi pametnimi napravami zasvojili do te mere, da so pozabili jesti in spati in starši so se lahko iz oči v oči soočili z novodobno “drogo”. In ne nazadnje - učitelji so spoznali, da je šola brez šolarjev kot nogometno igrišče brez nogometašev. Trener se najprej prepusti občutkom spokojnosti, kasneje mu postane dolgčas, na koncu se ga začne že lotevati obup.