Začetki in konci

Pred sedemdesetimi leti gotovo nihče v Evropi ni razmišljal o tem, da minevajo tri desetletja od začetka prve svetovne vojne. Morda je le kakšen oče, ki je trepetal za usodo svojega sina, vojaka, v ušesih slišal odmeve bobnenja strelskih jarkov svoje mladosti. In morda se je general Rommel, ki je poveljeval nemškim četam v Franciji, spomnil na Soško fronto in zavzetje Matajurja.

Ob Soči, kot tudi drugod na Primorskem, daleč stran od peščenih normandijskih plaž, so se ljudje zbirali okrog redkih, dragocenih radijskih sprejemnikov in se veselili dobrih novic.

Letošnji sedemdesetletnica in stoletnica sta zanimiv par. Prva je predhodnica začetka novega velikega evropskega miru, druga pa dokončni pokop starega evropskega sožitja. Desetletij sobivanja, večjezičnosti in multikulturnosti.

Letošnji prelomnici spominjata na to, da se temne in svetle plati zgodovine nenehno izmenjujejo. Da nikoli ne zgolj korakamo v prihodnost, ampak se hkrati tudi vračamo. K dobremu in k slabemu. In to spoznanje vliva upanje in strah.

Še dva para sta zasijala na velikih zaslonih jubilejne slovesnosti. Nekdanja vojaka francoskih in nemških sil sta se na prizorišču v solzah objela sredi dvanajstih zvezd Evropske unije. Predsednik Ruske federacije Vladimir Putin in predsednik Združenih držav Amerike Barack Obama sta se, le nekaj metrov drug od drugega, v zadregi in kislo smejala.

Napoved prihodnosti naših otrok se skriva v dilemi, kateri od obeh parov je resničnejši.

Prvo in drugo svetovno vojno so poganjala nacionalna in ideološka čustva, a razlogi za obe moriji so bili povsem ekonomski. Ali evropski politiki danes mislijo resno, ko pravijo, da je mir pomembnejši od moči in bogastva?

Odgovora na to vprašanje ne gre več iskati v Atlantskem oceanu. Poiskati ga bo treba v Črnem morju in državah okoli njega.