Začne se s prvo klofuto

Sto umorjenih žensk, ki so v zadnjih 13 letih pri nas izdihnile po napadu svojih partnerjev, je alarmantna številka, ki bi morala zaskrbeti celotno družbo. Optimisti bodo rekli, da je v Ameriki in drugod po svetu še huje, da pri nas zadeve niso kritične. Podobno, kot je razsodilo eno od naših sodišč; da bi ena klofuta še šla nekako skozi nekaznovano, več pa nikakor ne. Če jih ženska pošteno dobi, to pač ne gre. Če dobi le nekaj “vzgojnih”, pa morda. Kdo ve?

Nasilje je žal od vedno bilo in bo, kot kaže, še dolgo doma v krogu družine. Močnejši ustrahujejo, ponižujejo, zlorabljajo, tepejo in žal tudi morijo šibkejše zaradi številnih vzrokov. Primarni so razmere, v katerih so sami zrasli, vzgoja, razočaranje nad seboj, nesposobnost čustvovanja in razni kompleksi. Sekundarni pa alkohol, izguba službe, lahko tudi poraz njihove ekipe na tekmi ... In vedno se začne s prvo klofuto.

Tudi če se sliši še tako kruto, gre za enako ravnanje kot početje nasilneža, ki psa po letih trpinčenja ubije, ko ga šavsne za roko.

Ženske so zaradi svoje nikoli izenačene vloge z moškimi v družbi večinoma žrtve. Ki žal velikokrat ostanejo žrtve, tudi ko se nasilnežem uprejo in prekinejo trpljenje, v katerem živijo. V zadnjih desetletjih je naša družba k sreči postala občutljivejša za tovrstne pojave in ženskam omogoča številne izhode, s katerimi se rešijo nasilnih partnerjev. V vrtincu družinskega nasilja so morda večje žrtve od žensk otroci. Če odmislimo njihovo trpljenje in stisko, tudi zaradi tega, ker lahko zaradi vzorcev obnašanja, ki jih obdajajo, zrasejo v odrasle, ki bi lahko te vzorce ponavljali.

Za kakršnokoli nasilje ni nobenega opravičila. Pa če gre za vrstniško nasilje, kriminalne tolpe, nasilje na delovnem mestu ali v krogu družine. Nasilje je orodje slabičev, ki skušajo z njim doseči nekaj, česar sicer niso sposobni z lepo besedo. Ali, kot je na nedavnem posvetu pojasnila sociologinja: najnevarnejši so moški, ki začutijo, da svojih žena ne morejo več povsem obvladovati. Naj se sliši še tako kruto, gre za enako ravnanje kot v primeru nasilneža, ki svojega psa po letih trpinčenja ubije, ko ga ta prvič šavsne za roko.

Naloga celotne družbe je zato nasilneže obsoditi, jih zapreti, javno ožigosati in jim ne dovoliti, da se izgovarjajo na alkohol ali trenutno neprištevnost. In vzgajati mlade rodove v enakopravne in do vseh ljubeče, ne glede na spol, barvo kože ali jezik.