Začne se z zaupanjem

Verjetno bo treba še dolgo ponavljati, da je v slovenskem turizmu po času za beton potrebno večje zanimanje za ljudi. Za usposobljene, strokovne turistične delavce, ki bodo oblikovali atraktivno ponudbo in jo učinkovito ponujali.

Poročilom na vrhuncu turistične sezone je skupno, da turisti so, a da manj trošijo. Kriza je, zato je manj denarja, a to ne more biti vseobsegajoči odgovor. Sodobni turisti si želijo predvsem avtentične ponudbe. Če je ni ali pa ni dovolj izpostavljena oziroma je precenjena, postane tako rekoč njihova krivda, da se zadovoljijo s poležavanjem na plaži, pico in hamburgerjem.

So kraji, kjer so to znali preseči, in takšni, kjer ne gre. Izola vse bolj izoblikuje svoj gastronomski profil, Kobarid je itak primorska zvezda, poznana daleč naokrog, v Portorožu pa se nekako ne premakne. Zlasti tisti, ki bi jih gostinci radi videli v svojih lokalih, se na obed vedno pogosteje odpravijo čez mejo, v hrvaško Istro. Eden od razlogov za takšne razmere je gotovo v nepremičninskem vrtiljaku: najemnike žrejo visoke najemnine, ki jih tako ali drugače preslikajo na račune gostov.

Neizmerno več turistov, kot jih ostane v Sloveniji, se skoznjo le zapelje. Od padca schengena jih na zahodni in severni meji še vedno pozdravijo mejne postojanke. Kot da si nismo želeli v Evropo brez meja. Ne, meje niso v glavah, ki da se jih bomo znebili počasi, kot so nam pripovedovali razni analitiki, meje so v simbolih. In da država ne zmore odstraniti tistih nekaj nadstreškov, je samo še en dokaz o njeni (ne)učinkovitosti.

Ne le za eno, nekateri nadstreški ostajajo za dve dobrodošlici: zavetje nudijo vinjetnim policajem, ki so turistični delavci takšne sorte, da ubijejo tranzitnemu gostu še zadnjo misel, da bi karkoli počel v Sloveniji.

Gostoljubnost se začne, preden turisti potegnejo denarnice na plano. Vedeti moramo, da vsaj v enaki meri, kot sami pričakujemo njihovo zaupljivost, tudi oni računajo na našo.