Začrtano z rdečo

Ko so leta 1983 z odlokom mestno jedro Pirana razglasili za kulturni in zgodovinski spomenik s posebnim varstvenim režimom, si najbrž nihče ni mislil, da ta zavezujoči akt še zdaleč ne bo dovolj, da bi v javno dobro ustrezno sanirali in obnovili ta sredozemski biser na skrajnem rtu slovenske obale.

V desetletjih po sprejetju akta se je namreč pri še tako majhnih posegih na objektih, trgih, obokih in drugod jasno pokazalo, da bi morali na vhodu v Piran že zdavnaj postaviti neuklonljivega kulturno varstvenega inšpektorja z debelim elaboratom mednarodno primerjanih in preverjenih strokovnih rešitev v rokah, kako obnavljati kulturno in tehniško dediščino v mestu. In kako pošteno sankcionirati kršitelje.

Četudi je tako razmišljanje že dolgočasna zimzelena melodija, ki vseskozi zveni v vseh zaščitenih mestnih jedrih, bi si jo morali odgovorni večkrat na glas predvajati. Ter predvsem ukrepati! Kot ukrepajo Pirančani, saj zadnje mesece vse teže gledajo, kaj se zaradi obnove dogaja z njihovim več sto let starim mandračem. Gledajo “bagerje”, ki vehementno vozijo po starih kamnitih “škrlah”, kopače, ki spodjedajo iz kamnov zidani podporni obalni zid in ga nadomeščajo z betonom ter rušijo male pomole, tovornjake, kako odvažajo stare “bitve” na deponijo.

A Pirančani tudi vzkipijo in se uprejo delovodjem in varuhom kulturne dediščine, ker zadnji posegi kažejo, da ne obala ne tlak mandrača ne bosta več taka kot prej. Zakaj ne, vedo le tisti, ki so delali projekte, in tisti, ki so jih potrdili kot strokovno, investicijsko, dediščinsko in izvajalsko ustrezne. In vsi tisti vmes, ki so jih morali ali jih še bodo morali zaradi novih odkritij terena, pozabljenih odločb ali površnosti izvedbe spreminjati. Da se da kršiti odlok o varstvu kulturnih spomenikov, je torej jasno.

Ni pa jasno, zakaj država z rdečo ne začrta, kako se res strokovno obnavlja dediščino. Gradbenim lobijem navkljub in v brk.