Zadnja epizoda

Koprski nogomet se že več kot desetletje vrti v krogu komaj verjetnih zgodb, ki se zdijo idealen scenarij za južnoameriško telenovelo, v kateri je polno presenetljivih zasukov, prehodov v drug tabor, solz in srečnih koncev. Ali se bo zadnja epizoda zgodbe Milan Mandarić in koprski nogomet, ki jo ob njem pišejo tudi Mladen Rudonja ter zdajšnji in bivši nogometni akterji, končala z ”Vsi so živeli mirno in srečno naprej ...,” v tem trenutku ne moremo reči. Upamo pa si trditi, da bo to res zadnja epizoda o znanih in neznanih dolgovih FC Koper, ki se vlečejo že več kot zadnje desetletje.

Z obdobjem Georga Subana se je koprski nogomet znašel v začaranem krogu netransparentnega poslovanja in dolgov. Koliko jih je bilo, nihče nikoli ni vedel. Kdorkoli je za srbskim poslovnežem prijel za krmilo kluba, se je soočal z okostnjaki v omarah, na vrata so vedno znova trkali novi upniki s terjatvami, o katerih nihče ni nič vedel, ni želel vedeti ali pa je nanje pozabil. In to praviloma okrog marca, ko morajo klubi, če želijo igrati v ligi, izkazati, da nimajo neporavnanih obveznosti.

Zadnja epizoda telenovele je notarsko overjena pogodba o prepoznavi dolga iz leta 2007, ki je v nekem zaprašenem fasciklu družbe MM Sport kot časovna bomba odštevala čas FC Kopru. Njegovi upravitelji so sicer za dolg vedeli, a trdijo, da kopije pogodbe, ki jim lahko kadarkoli z računa pobere prek 1,3 milijona evrov in uniči klub, niso imeli. A komu verjeti, ko pa poročilo o poslovanju FC Koper za leto 2012 razkriva, da je za ta dokument nekdo v klubskih pisarnah moral vedeti. Tovrstnih nelogičnosti in slabega spomina v zadnjih 13 letih koprskega kluba ni malo. Usoda nogometa je bila vedno povezana z zunanjimi faktorji: težko je verjeti, da se Milan Mandarić, ki je v Kopru ne povsem po svoji krivdi poslovno nasedel, prek kluba ne maščuje za propadle posle. Njegov duh bo v letu 2014 dokončno odšel iz Kopra: z denarjem ali z zaprtjem kluba. Druge poti tokrat ni.