Zadnja meja

Kje je zadnja meja? In zakaj nas pravzaprav privlačijo meje? Na nobenem kontinentu se v primerjavi s staro celino ni zarisalo toliko meja in nikjer kot tukaj ni bil toliko opevan njihov padec. Z iskreno, ekumensko, retorično zagnanostjo. Če kdo obvlada retoriko, so to Evropejci. Problem je v tem, da je realnost bolj konsistentna in manj prikupna. Danes ima ta realnost obliko afriških beguncev, dramatično prozornost radioaktivnega sevanja z Japonske in destruktivnost političnega pohlepa. Gremo po vrstnem redu.

Lampedusa, krasen otok, ki leži streljaj od afriške obale, do včeraj priljubljena turistična destinacija, je postal splav, kjer se vsak dan kopiči na tisoče beguncev iz Tunizije in Libije. Iz naravnega bisera se je otok spremenil v iluzijo obljubljene dežele, taborišče in pekel. Za Afričane meja, kjer se začenja obljubljena dežela, za Evropejce rob, kjer se začenjata beda in strah. Ribiške barke, ki so jih prebivalci otoka postavili ob vhodu majhne luke, da bi preprečili nove prihode, izražajo razumljiv gnev in nemoč lokalnih prebivalcev, najbolj pa so žalosten izraz porazne evropske politike, ki se z isto retorično vnemo hvali, da je izbrisala meje med državami in namesto teh postavila ograje, ki povzročajo sovraštvo in ki jih vsak lahko preskoči. Ograje med celino in otoki, med državami, ki so bližje, in tistimi, ki so dlje od Afrike.

Boleča je tudi realnost, ki prihaja z Japonske. Čeprav nas prepričujejo, da je atomska varnost pri nas zagotovljena in da je Japonska tista meja, ki je daleč od nas, je sporočilo, ki ga dobivamo od tam, pretresljivo: katastrofe in radioaktivna sevanja ne poznajo meja. Skrajni čas je že, da začenjamo razmišljati o mejah alternativnih energentov.

Toda če so v realnem svetu meje v bistvu samo ovire, ki jih narava in družbeni tokovi v dobrem in slabem podrejo in kreirajo nova ravnotežja in razmerja, so v glavah politikov meje tako izklesane, da ni opaziti nobenega spodbudnega premika. Na spletu sem našel zemljevid, ki z barvami označuje stopnjo sprejemljivosti politične korupcije v svetu. Razen za nekatere severne države in Avstralijo, ki so obarvane z modro, so vse ostale bolj ali manj označene z rdečo barvo, kar kaže na največjo stopnjo okuženosti s korupcijo. Tudi v Sloveniji velika večina državljanov meni, da je med politiki veliko korupcije in verjetno je to res, če se danes poslanci kar hvalijo, da niso sprejeli podkupnine takrat, ko so jim jo ponujali. Meje, ki jih imajo politiki v glavah, se imenujejo osebni interesi in zamere, strankarski apetiti, ideološka diskriminacija, všečnost do javnosti. Vse to, na kar je že Simone Weill opozorila v Manifestu za ukinitev političnih strank. Meje, ki si je nihče ne upa zrušiti.