Zadnje besede

Zadnje besede so pomembne. Zadnje besede, ki jih človek izreče v življenju, na smrtni postelji, fotelju, kavču ali kahli, naj bi bile zgoščen povzetek njegovih bogatih spoznanj, poglavitna modrost, najpomembnejše sporočilo, ki ga želi predati potomcem ali kar vsemu svetu.

O takih rečeh sem razmišljal ondan, ko sem drsel v nočni sen. Moje lastne besede, kajpak mrmrajoče, komaj slišne, že na robu zavesti, besede, s katerimi sem zaokrožil dan, so me namreč nemalo presenetile: “Se mi pa zdi, da je županovanje Trstu veliko napornejše od županovanja Ljubljani.” Kakšna izjava! Odkod se je prikradla, ko pa se nikoli in nikdar ne obremenjujem s tegobami teh mest? Kateri hudič jo je poslal?

Tik preden so se za mano zapahnila vrata dežele sanj, je skozme šinila še misel: če se to noč podre streha, bodo to moje poslednje besede, namenjene našemu malemu nesrečnemu svetu. Zadnja modrost, zadnje sporočilo. “Se mi pa zdi, da je županovanje Trstu veliko napornejše od županovanja Ljubljani.” Kdo si bo s tem kaj pomagal, kdo? Moči, da bi si izmislil kaj veličastnejšega in to celo izrekel, pa nisem našel.

Zjutraj se mi večerni strah ni zdel kaj prida utemeljen. Malce sem pobrskal po zadnjih besedah slavnih osebnosti in našel meni najljubšo. Medtem ko so mnogi znameniteži med poslednjimi vdihi in izdihi modrovali o večnosti, skorajšnjem srečanju s stvarnikom in tako naprej in nazaj, so bile zadnje besede, ki jih je izrekel nizozemski pesnik Gerrit Achterberg: “Ja, ampak ne preveč.” Žena ga je namreč vprašala, ali naj za kosilo speče krompir. Vse, kar si je siromak zaželel, je bila manjša porcija krompirja, in evo, puf, ga ni več.

Dobro se je odrezal tudi pisatelj Oscar Wilde, ki se je med umiranjem v pariškem hotelu zastrmel v ogabne tapete in dahnil: “S temi tapetami bijem boj do smrti. Ali gredo tapete ali jaz.” Zmagale so tapete.

So pa zadnje besede pomembne tudi drugod. Pomembno je, kako se knjiga prične, a morda je še pomembneje, kako se konča, s čim nas pisec pospremi iz svojega dela. Kako mojstrsko je to storil Albert Camus v izteku Tujca, kjer Meursault v svoji celici pričakuje izvršitev smrtne obsodbe. V prevodu Jožeta Javorška: “Zato da bi se vse izpolnilo in da bi ne bil tolikanj osamljen, mi je preostala samo še želja, da bi bilo mnogo gledalcev na dan mojega obglavljenja in da bi me sprejeli s kriki sovraštva.”

Ali pa Franz Kafka, ki roman Proces pripelje do prizora v zapuščenem kamnolomu, kjer usmrtitelja zakoljeta kdove česa obdolženega K.-ja. V prevodu Jožeta Udoviča: “Z ugašajočimi očmi je K. še videl, kako sta gospoda prav blizu njegovega obraza, z licem ob licu, naslonjena drug na drugega, opazovala, kako bo z njim. 'Kakor pes,' je rekel, bilo je, kakor da ga bo sramota preživela.”

Prgišče besed, o katerih pametni ljudje pišejo debele knjige.

To so polne, pomenljive besede. A življenje je drugačno. Statistika pravi, da je ena najpogostejših besed, ki jo človek postavi kot končno piko svojega življenja - “sranje” v vseh mogočih jezikovnih preoblekah: shit, Scheisse, merde ... Potem pa nas parte v časnikih farbajo: tiho se je od nas poslovil ... Nihče nikoli ne napiše: v obilju krepkih kletvic nas je jezno zapustil ...

Morda je še najbolj prav imel stari dobri Karl Marx, ki je gospe, roteči, naj ji zaupa svoje poslednje besede, z zadnjimi močmi zabrusil: “Zadnje besede so za bedake, ki še niso povedali dovolj.” Usoda ima rada ironijo: njegovo misel boste našli v vseh antologijah zadnjih besed.

Ne boste pa tam našli zadnje besede zadnjega človeka. Ta šele pride. In grem stavit, da bo čez in čez bebava. Ko jo bo vesolje slišalo, bo dokončno onemelo in se potrudilo, da nas čimprej pozabi.