Zadnji kader

Zadnji kader je pomemben. Verjetno najbolj, saj daje pečat in včasih tudi smisel celotni štoriji.

Ko si je petindevetdesetletni italijanski režiser Mario Monicelli pred dnevi vzel življenje, so nekateri italijanski politiki zagnali po mojem mnenju dokaj neprimerno debato o evtanaziji oziroma samomoru kot skrajni izbiri, s katero se človek izogne dolgim mukam, ki jih povzročajo terminalne bolezni.

Samomor Monicellija je sprožil v Italiji neko podtalno nelagodje zaradi pomena, ki ga je režiser imel v družbi in kulturi. Nihče od nasprotnikov svobodne izbire trenutka lastne smrti si ni upal javno polemizirati o skrajni potezi, za katero se je režiser odločil, ko je skočil z balkona bolnišnice, v kateri so ga zdravili zaradi raka na prostati.

Nekje sem bral, da je samomor bolj kot obup izraz upada vitalnosti, ki je v določenem trenutku življenja človek ne more zajeziti, ukalupiti.

Monicelli je bil eden tistih redkih, ki si še pri petindevetdesetih načrtujejo delo in življenje, zato verjamem, da se je, ko so mu diagnosticirali počasno, neizogibno smrt, odločil za samostojno snemanje zadnjega kadra. Prepričan sem, da bi debato, ki se je po kratki komemoraciji sprožila v italijanskem parlamentu, označil za hrup, kvečjemu uporaben kot zvočni učinek v kakšni komediji.

Nekaj je pri smrti gotovo: je individualna oziroma je izkušnja, s katero se prej ali slej vsako sooči sam, brez posrednika, brez političnega programa, in je globoko povezana s življenjem. Umiranje lahko traja dolgo, dneve in mesece, lahko pa je tudi trenutek, ki sklene dolgo in polno življenje, kakor pri Monicelliju.

Res je tudi, da lahko kdo vse življenje živi kot mrtvec. Le politiki mislijo, da so nesmrtni. Umetniki sobivajo s smrtjo. Rilke je v Zapiskih Malteja Lauridsa Briggeja napisal, da se je nekoč vedelo ali pa vsaj slutilo, da smrt nosimo globoko v sebi, tako kot ima sadje koščico. Otroci nosijo majhno, odrasli veliko smrt. Ženske v krilu, moški v prsih. Ta zavest je vsem dajala nekakšno posebno dostojanstvo in ponos.

À propos, slišite, koliko hrupa je zadnje čase v zraku? To so politiki, ki ne vedo več, v čigavi komediji umirajo.