Zadovoljni s smrtjo

Živimo v krajih, ki sta jih močno zaznamovala nasilje prava in pravo nasilja. Na stiku med etničnimi, jezikovnimi in kulturnimi skupinami, ki je neprestano polje konfrontacije in tekmovalnosti. Včasih ustvarjalne. Včasih mračne in krvave. Naši predniki so na lastni koži občutili, da ni vedno človečno in legitimno, kar je utemeljeno z veljavnim pravnim redom. Ter da ni vedno razdiralno, kar ustaljeni red izziva in ga ruši. Ker je temu tako, je tudi definicija terorizma, besede, s katero se poigravajo tudi nekateri ocenjevalci in razlagalci naše polpretekle zgodovine, v veliki meri odvisna od konkretnih zgodovinskih okoliščin, ki ustvarjajo in spreminjajo kriterije za vrednotenje silnic, ki ohranjajo red. In njim nasprotnih, ki ga rušijo in ustvarjajo novega. Tudi Osama bin Laden je del takšnega prepletenega in iz dolgih niti preteklosti spletenega vozla.

O tem, da si človek, ki mori nedolžne otroke, zasluži obsodbo in kazen, seveda ne more biti nobenega dvoma. O tem, da se ima napadeni pravico braniti in da obrambni udarci bolijo, prav tako ne. V dilemi med abstraktnimi načeli in konkretnimi, aktualnimi, živimi interesi živih ljudi vedno zmagajo prvi. In na svetovni ruleti se na globalno varnost stavijo veliko previsoki vložki, da bi bil kdorkoli strpen do ljudi, ki se z letali zaletavajo v stolpnice.

Ampak kljub vsemu temu so izjave predsednikov vlad, ki so “zadovoljni z bin Ladnovo smrtjo” ali generalnega sekretarja Organizacije združenih narodov, ki si je ob novici o krvavem uboju vodje Al Kaide, njegovega sina, dveh kurirjev in neke ženske “oddahnil”, srhljive. Nekako zunaj običajne politične korektnosti in onkraj meja dobrega okusa.

Krvava zgodovina našega koščka zemlje res uči, da nasilje terja pravico in da pravica včasih terja nasilje. A uči tudi, da je najbolj nevarno nasilje tisto, ki ga izvaja država. Še posebej takrat, ko to počne v imenu svobode.