Zagate z vinom? Ne, predvsem z imeni.

Vinski svet je svojevrstna džungla. Lep je, pisan in širok. Vzgoja vinske trte ima zelo dolge zgodovinske korenine, prav tako seveda tudi vino. Kraji, kjer uspeva vinska trta, imajo tudi za človeka ugodnejšo klimo od tistih, kjer ne raste. Vino je kulturna pijača, tam kjer ga pridelujejo, je vgrajeno v vsakdanje življenje, marsikje na poseben način zapolnjuje tudi njegov praznični del. Sort plemenite vinske trte je ogromno. Prav tako imen zanje. Enake ali podobne sorte, zlasti najbolj razširjene, tako imenovane svetovne sorte, na različnih koncih poimenujejo zelo različno.

Chardonnay, denimo, ena od najbolj globalnih sort, ima ime po istoimenskem kraju v Burgundiji. Zato ji pri nas pravimo tudi beli burgundec, v Avstriji je pogosto morillon. Sivi pinot, še ena francoska sorta, je tudi rulandec, pa tudi malvoisie in da je zadeva še bolj zapletena, v Alzaciji celo alzaški tokaj, a tega imena seveda ne smejo več uporabljati. V Sloveniji razširjeni laški rizling je na Hrvaškem graševina. Modri pinot ima med drugimi sinonim modri burgundec, v Nemčiji mu pravijo pozni burgundec. V Avstriji je bil že marsikakšen vinoljubec presenečen, ko je naročil zierfandel in dobil belo desertno vino. Podobnost z zinfandlom, enim od kalifornijskih paradnih konjev, je le v imenu, saj je zinfandel praviloma suho rdeče vino, čigar korenine so v Dalmaciji, njegov prvi prednik je kaštelski crljenak. Zgodba o njunem sorodstvu je zanimiva, saj so dolgo domnevali, da je zinfandel neposredno povezan z južno italijanskim primitivom in dalmatinskim plavcem malim, drugačne sorodstvene vezi pa so dokazali z DNK analizami. Montepulciano je mesto v Toskani, tamkajšnje najbolj imenitno vino se imenuje nobile di montepulciano. Gre za zvrst, v kateri je kateri je največ sortnega vina sangiovese. A montepulciano je tudi sorta vinske trte, ki uspeva v Abruzzu v srednji Italiji. Sorodnih primerov v vinskem svetu je še veliko. Gre za kar precejšnjo zmešnjavo, ki je to postala šele z globalizacijo in večjo dostopnostjo vina. V časih pretežno lokalne porabe je pravzaprav ni bilo.

V EU so s sistemom zaščite kmetijskih pridelkov in proizvodov trdno stopili na pot urejanja številnih dvomov, tudi pri vinu. Z odločbami so tako zavarovana številna vina, od načine pridelave do imena, ki je seveda rezervirano le za točno določeno vino iz točno določenega območja. Mimogrede, podobno je pri oljčnem olju. Praviloma se sme ekstra deviško oljčno olje slovenske Istre imenovati le tisto, ki je pridelano skladno z veljavno specifikacijo in pod kontrolo ustreznih organov. Tako je tudi s tokajem in teranom. Tokaj je registrirano ime zgolj za vino iz istoimenske madžarske regije, zato velja prepoved sicer zgodovinskega in tradicionalnega imena za vino iz Furlanije in Primorske in, kot smo videli, tudi iz Alzacije. Furlanski in primorski vinogradniki so odtujitev starega imena sprejeli z velikim razočaranjem. Njihovo utemeljevanje, da gre za tradicionalno sorto in njeno ime, v Bruslju ni zaleglo, morali so na pot iskanja novega imena. V Furlaniji je tocaj zdaj friulano, promocijo novega imena so oblasti podprle s kar 15 milijoni evrov. A nihče ni prav srečen, saj velja poimenovanje friulano za vrsto tipičnih pridelkov, ne le za vino. Še slabše je v Sloveniji, kjer je tokaj postal sauvignonasse oziroma zeleni sauvignon, s približno 260 hektarjev v Brdih in v Vipavski dolini pa pridejo vina tradicionalne sorte pod kar 35 imeni. Posledica je seveda upadanje prepoznavnosti sorte in njeno izgubljanje v zvrstnih vinih.

S teranom se dogaja podobno. Kraški vinogradniki iz Slovenije so ga ustrezno in pravilno zaščitili, tako postopke pridelave in predelave kot kakovost in ime za tovrstno vino. Prikrajšane se počutijo pridelovalci iz hrvaške Istre, ki so nedavno doživeli hladen tuš z umikom njihovega terana s trgovskih polic v Sloveniji, enako bo v vsej EU, če bodo inšpekcijske (in za zdaj tudi še carinske službe) opravljale svoje delo. Teran je lahko samo in zgolj vino s Krasa, pridelano iz grozdja sorte refošk.

Ali bo prišlo do kompromisa in morebiti dogovora, ki ne bo ostro zarezoval v širok in pisan svet vina, se bodo dogovarjali predvsem politiki. Kraški vinarji pa jim polagajo na dušo, da naj brez njih nikakor ne sklepajo nikakršnih kupčij.