Zagledani v tla

Če bi se “občinarji” in turistični delavci v občini večkrat zazrli v nebo, bi nad Lijakom le težko prezrli pisane kupole jadralnih padal. Ob lepem vremenu jih je hkrati v zraku tudi več kot trideset. Jadralni padalci z vseh koncev Slovenije in Evrope so že vrsto let redni gostje vzletišča na Lijaku, ki omogoča letenje tudi v zimskem času oziroma približno 300 dni na leto, kar je v evropskem prostoru nekaj edinstvenega.

Ko vsi ti padalci pristanejo v Šmihelu, jim je na voljo le manjši kiosk z omejeno gostinsko ponudbo, ki je zaradi obnove že dalj časa zaprt, in nekaj mobilnih wc-kabin za najnujnejše olajšanje.

Če bi na občini resno mislili z razvojem turizma, potem ne bi dopustili, da so razmere na pristajališču že toliko let takšne, kakršne so. Pa tudi načrtov o gradnji stanovanjskega objekta v neposredni bližini, ki naj bi ogrozil varno pristajanje, ne bi podprli.

Jadralni padalci nenazadnje poskrbijo za nezanemarljivo število nočitev. Z malo dobre volje in minimalnim vložkom bi lahko od njih iztržili bistveno več. Na Tolminskem, kamor hodijo predvsem tekmovalno naravnani jadralni padalci, ki so bolj asketski tipi, “obrnejo” na njihov račun letno približno milijon evrov.

Lijak je bolj zanimiv za tiste, ki se v nebo podajajo zaradi uživanja. Človek, ki rad uživa v zraku, najbrž rad uživa tudi na tleh ter ob dobri hrani in pijači. In prav tu bi bila sinergija z obstoječo turistično ponudbo v občini, ki je poleg vase zaprtega igralniškega turizma vse preveč omejena le na “nekaj dobrega piknit in poplaknit”.

Z vložkom v razvoj vzletišča in pristajališča ter dodatne ponudbe za padalce in njihove spremljevalce bi zagotovo prišlo do poživitve goriškega turizma. Trenutno je žal tako, kot pravi eden od redkih domačinov, ki kljub težavam vztraja in gradi svoj biznis predvsem na padalcih: “Narava kruh ti ponuja, vzemi ga, a očitno vsaj v tej občini tega kruha nihče ne vidi”.