Zakaj hujšam?

Najlepši trenutki se skrivajo med starim in novim. To modro misel je akreditiranim novinarjem na silvestrovo poslal kabinet enega od visokih državnih funkcionarjev. Sliši se lepo, a kaj, ko ne drži.

Če vprašate mene, so ti trenutki najtežji. Vanje je treba stlačiti obračune za nazaj in načrte za naprej. Zanimivo, da so obračuni običajno povezani z očitki, kaj vse bi lahko naredil, pa nisem. Načrti pa nam vedno nalagajo težke naloge, kako bi bili bolj uspešni ali kako bi opustili kajenje. Ja, v trenutkih med starim in novim nam je težko priznati pretekle dosežke in se brez slabe vesti prepustiti času, ki prihaja.

Za mano je uspešno leto, ki mi bo ostalo v spominu zaradi pomembnih dogodkov v poklicnem in zasebnem življenju ter dosežkov na področju izobraževanja. Želim si, da bi bilo tudi leto 2011 podobno. Evo, to je moj obračun s starim in novim. Vem, da ga je lahko razumeti kot hvaljenje in da utegne zbuditi zavist, zato naj v opravičilo takoj dodam, da imam tudi kopico težav; od celulita in razočaranja v ljubezni do varčevanja za nakup stanovanja in nezadovoljstva z učinkovitostjo oblasti.

Snovi, da na začetku novega leta vendarle pripravim seznam želja, mi torej ne manjka. Ker sem nekje prebrala, da nas cilji, ki niso realni in katerih uresničitev ni odvisna od nas, ter cilji, ki niso usmerjeni v prihodnost, lahko onesrečijo, se bom željam, kot sta mir na svetu in konec prepirov med politiki, ter očitkom in počitkom na obžalovanjih, da sem naredila kaj, česar ne bi smela, izognila. Drugi filter pri urejanju mojega seznama bo klasifikacija na osnovi tega, kaj hočem, kaj mi sicer ne ustreza, a vem, da je dobro, in kaj od mene pričakujejo oziroma v kaj me silijo drugi.

Pa začnimo. Hočem dlje spati, a če si uresničim to željo, ne bom mogla na jutranjo telovadbo, ki dobro dene mojemu telesu in za katero čez dan nimam časa. Hočem več časa posvetiti učenju zelo ljube mi ruščine, a za uresničitev mojih ambicij bi mi bolj koristila nadgradnja absolutno preslabega znanja angleščine, zunanji distraktorji, kot so Borut Pahor, Miran Potrč in Aleš Gulič, pa me silijo, naj raje obnovim znanje latinščine. Pred davnimi 12 leti opravljena matura iz latinščine pač ni dovolj, da bi razumela vse izreke, h katerim se zatekajo v svojih govorih.

Hočem si kupiti stanovanje v Ljubljani. Ta cilj je usmerjen v prihodnost, kar bi me moralo osrečevati, a ne vem, zakaj ob misli, da bi kredit odplačevala vsaj 40 let, ne čutim veselja. Cilj očitno ni realen, njegova uresničitev pa ni odvisna od mene, ampak predvsem od gradbincev in bank, ki vztrajajo pri netržnih cenah stanovanj.

Ja, pa sanjskega moža in srečno družino hočem. Ker to od mene pričakujejo tudi moji starši in ker družba na samske ženske gleda podcenjujoče, bi bil to lahko pravilno izbran cilj za letošnje in vsa prihodnja leta. Usmerjen je naprej, glede na to, da se človeška vrsta razmnožuje že tisočletja dolgo, v sodobnih časih pa tudi vse povprek, ni nerealen. Ustavi se le pri tem, da njegova uresničitev ni odvisna samo od mene ...

Uf, pa naj kdo reče, da so trenutki med starim in novim enostavni. Še dobro, da imam nekaj kilogramov preveč, kajti očitno je edini cilj, ki me lahko osreči, hujšanje. Je realen, usmerjen je v prihodnost, rezultati pa so odvisni od moje vztrajnosti. Že vse življenje verjamem, da to res hočem, družba pa malikuje elegantne ljudi. Zato torej vsi po novem letu hujšamo.