Zakaj ne bom volila Mance Košir

“No, pa bomo spet izgubili vrhunskega kirurga in dobili povprečnega politika,” je potarnal prijatelj, ko se je razširila vest, da se je dr. Erik Brecelj, eden naših najbolj priznanih kirurgov onkologov, odločil za prestop v politiko. Prijateljevo razočaranje in zaskrbljenost sem skorajda morala deliti, saj lahko vrhunske strokovnjake, kot je Erik Brecelj, preštejemo na prste, povprečnih politikov pa imamo že pravo inflacijo.

Primerov, ki potrjujejo zgornjo tezo, je na pretek. Vzemimo na primer dr. Maria Gasparinija, enega prvih zdravnikov, ki je prestopil v politiko in grel županske in poslanske stole kar nekaj mandatov. Na koncu je postal najbolj znan po tem, da v vsem tem času ni niti enkrat javno odprl ust ali se kakorkoli vključil v javno razpravo.

Še bolj očiten in dramatičen je primer nekdanjega izolskega župana dr. Tomislava Klokočovnika, tudi zato, ker je dr. Klokočovnik vrhunski strokovnjak na mednarodni ravni, ob županovanju pa se je prav pošteno opekel. Podobno kot večina zdravnikov je tudi on obljubljal, da se na račun politike nikoli ne bo odpovedal svojim pacientom. In se jim tudi ni. So se pa oni njemu, in sicer takoj ko so zaznali, da niso več na vrhu njegove lestvice vrednot.

Dr. Erik Brecelj je seveda izjemna osebnost, tako na strokovnem področju kot po človeški plati. S svojo osebno integriteto in pokončnostjo si je upal postaviti po robu tako močni instituciji, kot je ljubljanski Klinični center, in celo preživeti. Izzval je leve in desne ministre za zdravje, vzvalovil slovensko javnost, ljudem vrnil vero v boj za pravičnost in poštenost. In na tej točki bi moralo tudi ostati; z vstopom v politiko si bo namreč vse to zapravil.

Razlika med civilno družbo in politiko je namreč prav v tem, da lahko zunaj institucij oblasti zavzemaš trda načelna stališča, od katerih ti ni treba odstopati, medtem ko je politika bila in bo prostor kompromisov, dogovarjanj in iskanja še sprejemljivega najmanjšega skupnega imenovalca med interesi in potrebami različnih družbenih skupin. Vedno bolj pa tudi prostor, ki težko prenese eksperimente, kaj šele amaterizem. O tem smo se lahko v živo prepričali v zadnjih letih, ko naj bi spoznali nov, inovativen, domnevno pošten način vladanja, dobili pa smo kaos, korupcijo in grožnjo bankrota države. Nov način vladanja očitno ne zagotavlja nujno tudi učinkovitosti vladajočih.

Zato ne pristajam na tezo, da v državi ni junaka, ki bi bil sposoben ta voz potegniti naprej. Tudi do tez o a- in nadpolitičnosti novih gibanj, ki se pripravljajo na volitve in ponujajo tako imenovano nadstrankarsko, pošteno politiko, sem skeptična. Pa ne zato, ker ne bi verjela njihovim dobrim namenom, čeprav je z njimi, tako pravi ljudska modrost, običajno tlakovana pot v pekel. Pač pa zato, ker tako pomembnega opravila, kot je vodenje države, ne želim prepustiti ljubiteljskim politikom. Je preresna zadeva in vse preveč usodno posega v moje življenje. Ko me kdo želi prepričati, da bo kot stranka v parlamentu deloval nepolitično, torej ne levo ne desno, me takoj prešine misel, da pravzaprav podcenjuje moje sposobnosti dojemanja sveta.

Če bi naš volilni zakon danes predvideval preferenčni glas, bi dr. Brecelj imel zagotovljen sedež v parlamentu, ne glede na stranko. Ljudje volijo zdravnike tako rekoč po defoltu. A tega pač še ni. Zato v nobenem primeru ne bom volila Mance Košir; vse preveč cenim dr. Erika Breclja.