Zakaj ne čakam odrešenika

Ko je Bridget Jones zašla v življenjsko krizo, je vedno vedela, kaj mora opustiti: cigarete, moške in ogljikove hidrate. Približno v tem vrstnem redu je ta junakinja priljubljenih angleških romanov v svoj dnevnik tudi zapisala novoletne zaobljube. In jih (približno v tem vrstnem redu) tudi vse prekršila. Vedno znova si je obljubila, da bo postala od moških, nikotina in sladkorja neodvisna moderna ženska. In vedno znova je leto končala na kaki slabi zabavi ali večerji pri svoji mami. Klub temu ni nikoli obupala. Iskreno je verjela, da je sreča mogoča, pa čeprav s kakšnim kilogramom preveč.

Da si se sposoben soočiti z življenjskimi prelomnicami, moraš verjeti, da je s tabo bolj ali manj vse v redu. Tako pravi Godi Keller, norveški pedagog, ki je prejšnji ponedeljek na predavanju v Ajdovščini pripovedoval zgodbo o triletni deklici in njeni mami. Ta se je Kellerju pohvalila, da je hčerki že kupila računalnik, s pomočjo katerega se uči brati. Ker njen sogovornik ni bil ravno navdušen nad računalniškim opismenjevanjem triletnikov, ga je nejevoljno povprašala o njegovih pogledih na vzgojo.

Moj pogled seže štirideset let naprej, ji je odgovoril Keller. Takrat bo vaša hčerka najverjetneje visoko izobražena in poročena vsaj z zobozdravnikom, če ne z odvetnikom. Imela bosta čudovite otroke, veliko hišo in tri avtomobile. Ker pa življenje nikomur ne prizanaša, ji bo pri triinštiridesetih morda njen mož pomahal v slovo in se preselil k dvajset let mlajši ženski. Bo takrat vaša hčerka rekla, nič zato, če ne drugega, vsaj dobro obvladam slovnico? Takrat lahko le upa, da je v otroštvu slišala dovolj pravljic in bila deležna dovolj objemov, da bo verjela, da je svet v bistvu prijazen kraj. Kajti samo ta občutek ji bo pomagal preživeti.

Vse, kar se dogaja, je v tem trenutku najboljše zame. Iz te situacije se bodo rodile same dobre stvari. Vse je v redu in jaz sem varna. To so afirmacije legendarne ameriške avtorice knjig o moči misli Louise L. Hay, ki jih zadnje čase pogosto ponavljam tudi sama. Občutek imam, da me iz kaosa zunanjega sveta potegnejo v mirno oko ciklona. In v tem času ni pametno preveč stegovati vratu. Kajti, kot je ugotovil moj prijatelj, ko je na spletu pozorno prebral vse udarne novice, gre za frontalni napad na našo zdravo pamet. O dogodkih, ki ljudem vlivajo optimizem in samozavest, seveda ne poroča nihče. Sami moramo oblikovati koalicijo voljnih, od spodaj navzgor bodo prišle spremembe in ne obratno, je še dejal prijatelj.

Razne avtoritete nas vsak dan znova svarijo pred vse globljo krizo. Razni mesije vsak dan znova rešujejo evro, državo, Zemljo in svet z našimi dušami vred. In to je - priznajmo jim - resno delo. Da smo v teh razmerah sploh sposobni delovati, misliti z lastno glavo in se ob tem celo zabavati (predrznost pa taka!), moramo verjeti, da je z nami bolj ali manj vse v redu. Da ima naše življenje smisel in da smo popolni natanko takšni, kot smo. Če ne bi bili potrebni, ne bi obstajali. In vesolje bo v svoji neskončni modrosti obilno poskrbelo za vse naše potrebe.

Vse je v najlepšem redu, le verjeti je treba. Pa srečno 2012! Samo brez panike, prosim! Za pravega bojevnika je vse izziv. Če je to kriza, naj kar traja ... Mesija pa si lahko zaradi mene vzame dopust.