Zakaj ne skupaj?

Praznično dogajanje v Gorici in Novi Gorici do božiča ni pritegnilo večjega števila občanov. Večina se jih je, raje kot k sejemskim stojnicam, odpravila v nakupovalna središča. Tudi nastopi glasbenikov, gledališčnikov in drugih ustvarjalcev prazničnega programa, razen redkih izjem, niso bili deležni večjega obiska.

Kritikom novogoriške ponudbe in programa je to všeč, pozabljajo pa, da Nova Gorica ni Pariz ali New York, niti Ljubljana, ampak provincialno mestece, ki se po padcu meje še danes ne znajde. Na podoben način je kot riba na suhem ostala tudi sosednja Gorica. Prav v tej usodni ločenosti-povezanosti bi bilo smiselno tudi v prazničnem času iskati dodano vrednost obeh mest, ki skupaj lahko nekaj pomenita, vsako zase pa bolj malo.

Pobude za skupni novoletni ognjemet so bile, a niso zaživele, simbolični prižig lučk na Trgu Evrope oziroma Transalpini pa ni dovolj. Morda bi morali občinarji resneje razmisliti o skupnem božično-novoletnem dogajanju na trgu pri novogoriški železniški postaji ali kje drugje, pa čeprav imajo podobne ideje že dolgo brado.

S skupnimi močmi in enotnim prazničnim proračunom bi lahko pritegnili takšne nastopajoče, ki bi kritikom zaprli usta ter na dogodke privabili tudi obiskovalce iz širšega zaledja obeh mest.

Ko smo te dni preverjali in primerjali praznično ponudbo na stojnicah v obeh mestih, ni bilo velike razlike. Velika razlika pa je bila v vzdušju. V Gorici je vse dišalo po urbanem, po pravem mestu s tradicijo, v Novi Gorici pa česa takega ni bilo in ni moč zaznati, ker gre za mesto z novimi, na kup zbitimi stavbami, ki ga mestna zrelost še čaka.

To večplastno drugačnost bi bilo smiselno združiti, zliti v eno in obogatiti ponudbo. Seveda ne le ob praznikih, ki so dobra priložnost za začetek takšnih pobud, ampak tudi sicer. V nasprotnem primeru lahko Nova Gorica s časom res postane predmestje Ajdovščine in Gorica le privesek razvijajočega se Tržiča.