Zakaj pes maha z repom

Znani ameriški film Pasji dnevi (Wag the dog) se začne s vprašanjem zakaj pes maha s repom, in odgovorom, da zato, ker je pametnejši. Če bi rep bil pametnejši, bi potem on mahal s psom.

Zgodba filma je enostavna. Kandidat za ameriškega predsednika se tedne pred volitvami znajde pred spolnim škandalom, ki mu lahko ogrozi zmago. Da bi preusmeril pozornost javnosti, najame vrhunskega strokovnjaka za odnose s javnostmi, in predlaga učinkovito rešitev - izmisli si sovražnika (v filmu je to država Albanija), kateremu napove vojno. Ker pa vojne ni mogoče kar tako napovedati, najamejo producenta, scenografa, skladatelja, žrtve domnevnega napada in nesrečnega heroja - ameriškega vojaka.

Metafora psa in repa nam pove še nekaj. Ne more manjši, obrobni del nadzorovati interesov celote. No, kar zadeva današnji politični prostor, je očitno, da rep maha s psom, oziroma da manjši del elite svoje interese postavlja pred interese večine.

Predvolilna kampanja nam ne bo pokazala nič novega. Stranke sledijo medijsko določenemu dnevnem redu, pritožujejo se nad dodeljenim jim prekratkim časom za predstavljanje programov ter nad izbiro tistih, ki se bodo medsebojno soočali. Od vsega tega je pomembno biti pozoren na izraze, ki so jih politiki začeli uporabljati za opisovanje tega, kar je, in tistega, kar naj bi počeli.

Medtem ko se navadni državljani iz dneva v dan soočajo s konkretnimi problemi nedelovanja države in njenih inštitucij in čutijo krizo na lastni koži, se politika ukvarja z izumljanjem izrazov, ki realnost spreminjajo v politični oglas. Slišali smo tako, da se politiki zavzemajo za “vitko” državo in “vitki” javni sektor, govorijo o socialni kapici, kot da nam prodajajo kozmetične izdelke. Na eni strani upada občutljivost za krizo navadnih ljudi z imeni in priimki in njihovimi realnimi težavami, na drugi strani pa postajajo toliko bolj občutljivi za dobro počutje mednarodnih finančnih trgov in borz. Kolikor bolj se izgublja trpljenje konkretnih ljudi, toliko bolj se ustvarja izrazoslovje spoštljivega odnosa do tistih, ki imajo in posojajo denar.

Tako so trgi postali občutljivi, borze so zaskrbljene, mi kot država pa moramo pridobiti njihovo zaupanje. Bruselj nas gleda, Berlin in Pariz pa vozita vlak brez voznega reda, brez vagonov in potnikov. Fantomski vlak, na katerem moramo biti. Bonitetne hiše, ki se zmotijo v svojih izračunih (motiti se je človeško!) in državam naložijo hujše pogoje pridobivanja in odplačevanja posojil, ki se merijo v stotinah milijonih evrov, so postale novodobni despoti v finančnem seraju. Svetujejo, kaznujejo in nagrajujejo, obrazov ljudi, ki odločajo o naših usodah, pa nikoli ne vidimo.

Prvak SNS je na soočenju na komercialni televiziji izjavil: Toliko neumnosti, kot sem je danes slišal - na kozlanje mi gre. Tudi nam, gospod poslanec. Tudi nam. Za razliko od vas, ki to lahko poveste v najbolj gledanem terminu na komercialni televiziji (ki bo za to vaše “kozlanje” dobila še denar od oglaševanja), mi to počnemo daleč stran od vašega pogleda in pogleda medijev. Skrajni čas je, da začnemo mahati s repom.