Zakaj Primorski konjiček?

Ker (menda) živimo v času, ko tehnologija zmore malodane vse, kar si zamislimo, si ne bo težko predstavljati naslednjega eksperimenta. Zaprite oči in si zamislite zemljevid Primorske. Pri tem imejte vklopljeno funkcijo enotni kulturni prostor. Ko to storite, je čas za naslednji korak. Predstavljajte si, da se iz vsakega mesta in sleherne vasi, kjer deluje kakšen pevski zbor, oglasi pesem. Okej, to je enostavno - dobimo Primorsko poje v živo. Pa nadaljujmo. Še vedno imejte pred očmi zemljevid - zdaj naj se na njem pokažejo vse ljubiteljske gledališke in lutkovne in folklorne skupine. Zadonijo naj godbe na pihala! Odprejo naj se duri in naj na borjače stopijo vsi ljubiteljski zbiralci ljudskega blaga in ohranjevalci dediščine. In z njimi še pesniki, slikarji, kiparji, fotografi ...

Slika, ki jo imate ta hip pred očmi, šteje mnogo več, kot se zdi na prvi pogled. Zakaj? V njej so v neskončnih plasteh naložena desetletja, celo stoletja. Vezivo, ki jih drži skupaj, ni jajčna tempera, marveč predanost. In ljubezen. Barve, v katerih sije, so močne, kot je silna človekova volja po ustvarjanju. V ljubiteljski kulturi se namreč skriva posebna magija. Četudi dneve preživljajo kot šivilja, natakarica, mesar, šofer avtobusa, bančna uslužbenka, profesor ali odvetnik, je pot vseh enaka. Ko je ura za vaje in se v stari vaški šoli ali kulturnem domu prižgejo luči, tja stopijo vsi našteti. Takrat so preprosto - ljudje. Moški in ženske, z različnimi usodami, različnih poklicev, a združeni v eni želji. Biti ustvarjalen. Kajti to je tisto, kar vedno znova bogati notranji svet. Človeka oplaja in ga dela razprtega. Zato je veliko bolj pomembno, kot se nam zdi, da je v času, ki je vse prej kot lahek, primorska ljubiteljska kultura tako pisana, živa in širna. Kajti če ustvarjaš, iščeš, raziskuješ. Se sprašuješ, kdo si. In veš, da si.