Zakaj, zakaj ...

Ste že kdaj zajadrali na portal e-davki in preverili, ali so delodajalčeva plačila za socialno varnost iz vaših plač urejena, tekoča? Verjamemo, da niste! Če ste to storili, ste izjema.

Ker ste znali, imeli možnost, ali pa ste se v stiski morali ... Pa ste verjeli, da ste dobili zanesljiv podatek? Da je vaše podjetje v težavah davkarjem obračun sploh oddalo?

Vsi dejanski davčni podatki so z zakonom varovana tajnost. Krutim stiskam, prepadu v državnih blagajnah in dobrikajočim se e-obvoznicam navkljub! Navsezadnje ste trdo delali in se za preživetje “svoje” firme odrekali temu in onemu prispevku, regresom in dopustu, običajnemu kosu kruha ... Verjeli ste plačilnim listam, če so te še bile, in delodajalcem, ki so edini vedeli in bi lahko povedali.

Če bi obveščenost in sploh vse, kar sodi v poslovno moralo oziroma v etiko nasploh, še kaj štelo. Pa že dolgo ne šteje. Vsaj dve desetletji, odkar je slovenska novorojenka zajadrala v razkroj, v vladavino hiper svobodnega kapitala in teptanje njegovega človečnega ostanka, ne več. Zato je trdo počilo!

Poka vsak dan. Alukomen je le ena v dolgi vrsti podobnih družb, ki so v krizi odnesla približno 60.000 služb, plač ... ljudi in preživetij! Večina je brez kruha in plačanih prispevkov potisnjena v temo brezupa in obupa. Preveč jih je, da bi preostali otopeli nad brezimnim kriznim breznom še (so)čustvovali z oropanimi.

Ni ga v deželi (saj država je že malodane povsem razkrojena!), ki bi zmogel odgovor na večni zakaj razčlovečenih. Vse kaže, da ga še ni na obzorju, ki bi poznal in udejanjil odgovor, kako iz primeža veličanstva kapitala in z njim opranih možganov. Ki bi vedel, kako v deželo vrniti Ljudi. Vlaganja vanje. V najmlajše, mlade, v vse, če smo že mogočne naložbe, ki so bile pred krizo med najvišjimi na svetu, vrgli stran za desetinski padec nacionalnega proizvoda. V razpad vrednot in z njimi države.

Vrednot, ki smo jih nesporno imeli. Zakaj, zakaj ...