Zakleta cisterna

Slovenski birokratski stroj je znova pokazal svojo moč. Kako naj si sicer razlagamo, da upravno sodišče nerazumnih 16 mesecev razglablja, koga bi “razveselilo” s svojo sodbo. Naj bo to kulturno ministrstvo, ki je kapitalu oziroma podjetju Jožeta Anderliča, enega najbogatejših Slovencev, z odločbo o zeleni luči za nadzorovano odstranitev kamnitega vodnega zbiralnika na koprskem Muzejskem trgu odprlo pot do uresničitve velikopoteznih gradbenih načrtov? Bodo morda šampanjec odpirali v zavodu za varstvo kulturne dediščine, ki se s takšno odločitvijo ne strinjajo in se jim zdi neprimerno, da bi Anderlič uničevanje dediščine kupil s 15.000 evrov vrednim denarnim odpustkom za pripravo stalne razstave zgodovinskega razvoja tamkajšnjega območja?

Dejstvo je, da je ogenj v strokovnih krogih zanetil okrogel kamniti vodni zbiralnik, ki šteje komaj 200 let in ne 2000 let! Na njegovo nesrečo se je znašel sredi območja, ki bi ga morala zasedati podzemna garaža. Menda je koprska cisterna edinstven primerek v Sloveniji, a je po oceni najvišje strokovne inštance na področju varstva tehnične dediščine zgolj zanimiv relikt preteklosti, ki ne kaže posebnosti v gradnji in načrtovanju. Ne bi je bilo napak ohraniti, ni pa nujno, pravi strokovnjak. Ta ugotovitev očitno nekomu ni bila pogodu, saj je kmalu zatem iz direktorata za kulturno dediščino priromalo stališče, da je “ohranitev, oživitev in vključitev cisterne v zaščiteno staro mestno jedro Kopra obveza, pogoj in zahteva, prilagoditev gradbenih načrtov novemu kulturnozgodovinskemu dejstvu pa edina sprejemljiva rešitev”. Ob tem bega neenotnost ali kar dvoličnost strokovnjakov pod isto streho. Če je takšno stališče direktorata, ki deluje pod okriljem kulturnega ministrstva, čemu je potem to izdalo odločbo o dovoljeni rušitvi cisterne? Morda bi bilo smotrno uporabiti le zdravo pamet in presoditi, kaj je dejansko predmet kulturne dediščine, pri tem pa pustiti ob strani tako pikolovsko nagajanje kot gradbene interese.