Zakoni in morala

Napovedana ponedeljkova stavka javnega sektorja bo zakonita. O tem ni dvoma. Črv dvoma pa zavrta že ob trditvi, da stavka ni usmerjena proti državljanom, temveč proti vladi. Ali res? V teoriji je odgovor pritrdilen, praktične posledice pa bodo prizadele večino državljanov in morda se bodo - le kdo si upa to napovedati? - tudi kot bumerang vrnile do javnega sektorja.

Postavimo tezo: živinorejec, ki s slabo donosno dejavnostjo komaj še preživlja družino, bi do konca napovedane stavke oplel. Živina ne bi mogla v zakol, ker ne bi bilo pregledov, ostajala bi v domačem hlevu in namesto skromnega dohodka prinašala še večje stroške. Pa je živinorejec le eden prvih členov slovenske mesnopredelovalne verige, kolikor je je sploh še ostalo. Manjša proizvodnja pomeni še manjšo možnost prodaje, manj dela, manj zaslužka, manj davkov ... torej v zadnji fazi še bolj prazno državno blagajno. Zato včerajšnji sklep vlade, da je veterinarska uprava tudi med stavko dolžna zagotavljati stalno prisotnost veterinarjev v vseh fazah zakola živali v odobrenih obratih za klanje, ne preseneča.

Daleč najvišjo ceno gospodarske krize so plačali zaposleni v gospodarstvu, pa ne le v podjetjih, obremenjenimi s tajkunskimi zgodbami. Kajti že nekaj časa v mnogih gospodarskih družbah niso v ospredju dobički, ampak golo preživetje. Javni sektor pa se lahko pohvali z relativno varnostjo delovnih mest in - v primerjavi z realnim sektorjem - relativno spodobnimi plačami.

Stavka javnega sektorja je zato v trenutnih razmerah sicer zakonita, ne pa moralna. Na tisoče državljanov, ki so jih tako ali drugače prizadele poplave, bo najmanj pol leta čakalo na državno pomoč. Morda bodo v prihodnjih dneh potrebovali kakšno “birokratsko” storitev javnega sektorja, pa je ne bodo dobili.

Breme stavke bo, naj to kdo prizna ali ne, izključno na državljanih. In na celotni družbi. Kajti: vlade se menjavajo, državljani pa ne.