Zakoni in pravičnost

V Ljubljani na udobnem stolčku sedi minister za gospodarstvo, čigar podjetje se je prijavilo na razpis ministrstva, ki ga vodi, in na njem dobilo 350.000 evrov. In se mu to ne zdi narobe. V Novi Gorici od lanskega poletja uraduje vodja kabineta župana, ki ima skoraj 1600 evrov plače, a stanovanjskemu skladu plačuje po 208 evrov najemnine za 70 kvadratov veliko stanovanje. In se mu to ne zdi narobe. Nekje v Sloveniji v pisarni sedi podjetnik, ki se mu ne splača izplačevati si več od minimalca in za vrtec plačuje bagatelo, čeprav zasluži nekajkrat več in vozi mercedes. In se mu to ne zdi narobe. V slovenski Istri pred svojim na črno zgrajenim posestvom sedi družina gospodarstvenika, ki se na vse pretege upira rušenju, ker si obeta, da ga bo uspela z blagoslovom države legalizirati. In se ji to ne zdi narobe ...

Primeri načeloma nimajo ničesar skupnega. In vendar mnogo več, kot se zdi. Druži jih večna dilema: če je nekaj po zakonu, je zato tudi prav(ično)?

Zakoni so marsikdaj nedosledni, da, tudi nepravični. Človek je pokvarljivo blago; najsi bo to navaden državljan ali javni uslužbenec. Predvsem od slednjega, ki naj bi bil po definiciji v službi javnosti in ga ta za to plačuje, pa se še bolj izrazito pričakuje, da v dilemi med legalnostjo in legitimnostjo daje prednost etiki oziroma temu, kar je prav. Brez tega v družbi ne more biti temeljnega zaupanja, da javne zadeve vodijo ljudje z integriteto. Kako naj se sicer ta zahteva od malega človeka?

A očitno se ne moremo izviti iz stanja duha, ki nagrajuje tiste, ki se “znajdejo”, kratko pa potegnejo tisti, ki verjamejo, da je etična drža bolj pomembna kot drobne ali velike koristi. Za pravičnost, je pisalo na transparentih med protesti. A dokler se bodo pisali zakoni in pravila, ki si niso na ti s pravičnostjo, in bodo ljudje v njih najprej iskali luknje za drobne ugodnosti, bo ta opevana pravičnost le oddaljen mit. In v grlu se nam bo večno zatikal stavek: če je po zakonu, potem je vse prav, a ne?