Zakoni po hrvaško

Agrarne skupnosti so na na območju, ki je danes obmejno, obstajale že dolga leta preden so se prebivalci začeli spraševati, v čem se sploh razlikujejo drug od drugega. Mogoče so vedeli, da v drugi vasi govorijo nekoliko drugače, a se na narodnostne meje niso prav veliko ozirali.

Nič drugače ni bilo pri agrarnih skupnostih, ki so preživele že marsikatero državno ureditev. Najbolj ogrožene so bile po drugi svetovni vojni, ko je država lastnino, tudi tisto v lasti vasi, podržavila. Na Hrvaškem se, najverjetneje prav zaradi dobrih sosedskih odnosov, teh zemljišč niso dotikali. Tako je bilo v Podgorju, Podpeči in Rakitovcu. Zanimivo, premoženje teh vasi v Sloveniji so nacionalizirali, za mejo na Hrvaškem pa pustili lepo pri miru.

Po vojni sta obe državi ugotovili, da je bil odvzem premoženja nezakonit in predvsem v neskladju z evropskimi vrednotami. Eden od pogojev za vzpostavitev demokracije je bila seveda tudi denacionalizacija.

Tako so mnoge, seveda ne vse, agrarne skupnosti dobile nazaj svoja zemljišča. Tudi v Podpeči, Podgorju in Rakitovcu je bilo tako. Kjer pa ni bilo odvzeto, ni kaj vračati. To bi moralo biti kristalno jasno.

Pa ni. Zemljišča na obmejnem pasu na Hrvaškem, ki so ves čas ostala v lasti agrarnih skupnosti in so nekatere zanje celo plačevale davke, so letos preprosto prepisali na Republiko Hrvaško in to na podlagi zakona, ki ni več v veljavi.

Zato so člani teh agrarnih skupnosti upravičeno jezni. Najbrž ni naključje, da je sodišče do takšne odločitve prišlo kmalu po arbitražni razsodbi, ki je Hrvaška ne priznava.

Država si za zdaj nad primerom umiva roke. Gre za civilno pravne postopke fizičnih oseb, v katere se ne sme vmešavati. Takšno je, vsaj za zdaj, uradno stališče.

Člani oškodovanih agrarnih skupnosti bodo morali vztrajati pri svojem. Vse prevečkrat se je v primeru skupne lastnine izkazalo, kako resnično je pravilo, da brez tožnika ni sodnika.