Zakonita kraja

Da ima v Sloveniji skupna lastninska pravica rok trajanja, te dni spoznavajo v Krajni vasi. Neprijetno jih je presenetila novica, da občina prodaja veliko gmajno v okolici vasi, ki je bila stoletja, do podržavljenja po vojni, skupna, jusarska zemlja.

Da ne bo pomote, občina ima vso pravico prodajati ta zemljišča, saj je zakonit dedič premoženja agrarnih skupnosti, ki lastništva v postopkih denacionalizacije niso zahtevale nazaj. Če je v veliko vaseh v 90. letih obstajal konsenz o ponovni vzpostavi agrarne skupnosti, je v Krajni vasi prevladalo mišljenje, da bodo imeli od skupne lastnine več davkov kot koristi.

Niso edini. V njihov zagovor naj povemo, da je bila vzpostavitev agrarnih skupnosti mučen proces. Bivša država je v 50. letih skupno lastnino odvzela z enim listom papirja, njena naslednica pa je vračilo ovirala s skorajda nemogočimi zahtevami. Za povrh vsega je postavila rok. Z njim je bivšim jusarjem potekla tudi pravica do lastništva. Premoženje agrarnih skupnosti, ki zahtevka za vrnitev premoženja niso vložile, je prešlo na občine. Občine so tako dobile v dar darilo brez navodil za uporabo. Z njimi lahko počnejo karkoli, zato sežanski občini ne gre očitati nepravilnosti.

Kljub temu bi bilo prav, da bi vaščane vsaj vprašali za mnenje. Nenazadnje gre za zemljišča, ki so jim bila sicer vedno zakonito, a zato nič bolj pravično, odvzeta. In to kar dvakrat. Prvič po vojni, drugič z zakonom v 90. letih, ki je pravici do vrnitve premoženja določil rok trajanja.

V Krajni vasi se prvi soočajo s tako težavo, a pričakovati je, da bo takih primerov še več. Država namreč tudi ob novem zakonu o agrarnih skupnostih, ki ga je sprejela predlani, ni ugodila željam jusarjev, da še lahko uveljavljajo vračilo odvzete zemlje. Niti ni omejila občin pri razpolaganju s temi zemljišči. Lahko bi jim denimo predpisala, da jih ne smejo prodajati. No, lahko pa si to “predpišejo” občine same, če jim je kaj mar za svoje občane. Prvi zgled je lahko sežanska.