Zakurili smo si zdravo pamet

Že od lani velja nova uredba o odpadkih, ki nenevarne naravne materiale, kot so veje oljk ali sadnega drevja, plevel, suhe veje in kar se še podobnega najde na travnikih, njivah, robu gozda, gmajni za našimi hišami, opredeljuje kot odpadke. In določa, da jih ne smemo več kuriti v naravi.

Debelo so pogledali že marsikateri lastniki zemljišč v slovenski Istri in na Goriškem, ko so se do njihovega kupa gorečih vej ali suhe trave pripeljali policisti, jih vprašali, kaj počnejo, in jih po iskrenem odgovoru, da čistijo parcelo, prijavili inšpektoratu za okolje. Vprašali so se po zdravi pameti policistov, ti so odgovorili, da tako pač veleva uredba.

Našo kulturno krajino skozi turbulentna obdobja v zgodovini niso ohranili uradniki, ne slovenski ne evropski, ampak domačini, ki živimo tukaj že stoletja. Tudi s požiganjem.

Ker je iz meseca v mesec več takih primerov, in posledično več negodovanja, je uprava za zaščito in reševanje pred dnevi organizirala posvet, na katerem so predstavniki treh ministrstev (obrambnega, okoljskega in kmetijskega) primorskim gasilcem skušali dopovedati, kako je s to novostjo. In kot smo ugotovili, jim to ni ravno najbolje uspelo.

Tudi po našem včerajšnjem povpraševanju ostaja namreč vprašanje, ali lahko te materiale na kmetijskih zemljiščih kurijo tudi nekmetje ali samo registrirani kmetje. Z ministrstva za kmetijstvo zagotavljajo, da vsi uporabniki zemljišč, sodelujoči na posvetu so razumeli, da samo kmetje ...

Že to, da morajo uradniki sklicevati posvete, da pojasnjujejo, kaj so napisali in kaj s tem mislili v določeni uredbi, je skregano z zdravo pametjo. Tako kot obvezne razlage, ki spremljajo vse nove zakone. Kot da hoče zakonodajalec pustiti tudi “možno stransko” razlago nečesa, kar bi moralo biti napisano tako preprosto, da bi lahko razumeli že učenci petega ali šestega razreda.

In, če se vrnemo na zažiganje ostankov obrezovanj, plevela in podobnih snovi na njivah in travnikih, bo država zdaj silila ljudi, da lažejo, da bodo s pepelom pognojili ta zemljišča, da se bodo izognili kazni. Adijo pamet!

Našo kulturno krajino skozi turbulentna obdobja v zgodovini niso ohranili uradniki, ne slovenski ne evropski, ampak domačini, ki živimo tukaj že stoletja. In že najmanj toliko časa čistimo svoje parcele, kosimo, požigamo ostanke kmetovanja in s tem uničujemo koloradskega hrošča, oljno muho, preprečujemo bolezni v sadovnjakih ... In če je treba lagati, bomo pač lagali, da s požiganjem po novem pridelujemo pepel za gnojenje. Vsemu temu bi se lahko izognili tako, da bi preprosto dovolili to početje, tako kot doslej, odgovorno in previdno. Ampak ne - raje skušamo zakuriti še tisto malo zdrave pameti, ki jo imamo.