Žal nič novega

Pri protipoplavnem nasipu ob Vipavi v Prvačini smo bili včeraj priča najbrž le eni od epizod v že dolgi zgodbi o boju s poplavami in drugimi ujmami. O takih primerih bomo najbrž še pisali, vse dokler ne bomo spremenili odnosa do poplavljanja, razlogov zanj, načina, kako se mu zoperstaviti ...

Ljudje so nedvomno upravičeno jezni. V Prvačini in še marsikje so številni doživeli, kaj pomeni, če dom prekrije meter rjave, goste vode, polne vsega, če za njo ostane blato, če se po stenah odtlej vselej širi plesen. Po dveh letih so iste ljudi poplave znova prizadele, vmes pa je bilo veliko govora o skrbi za varnost pred poplavami, gotovo so nastajale študije in ponekod so bagri kopali v strugah.

Nato pa vsaj na Vipavskem ni bilo zaznati, da bi država, ki skrbi za vodotoke, zastavljene načrte tudi izpeljala. Še več, mnogi ji očitajo, da rek in potokov niti spodobno ne vzdržuje. In poplave so se vrnile ... Nič čudnega ni, da ljudje nato preklinjajo državo, ko (kot v Prvačini) ustavi občino, ki vsaj nekaj naredi, da bi jih zaščitila. Pa da ne bo pomote: če res ne gre drugače, naj bo tako. Toda v to bi morala privoliti država in obseg del v Prvačini bi najbrž res težko “stlačili” v intervencijo. Če je torej inšpekcija ustavila, kar po predpisih ni dovoljeno, ni kaj ugovarjati. Pa saj maloštevilnim inšpektorjem navadno očitamo nasprotno!

Tudi to pa kaže, da bi bilo najbrž treba na več ravneh spremeniti odnos. Če zakoni ovirajo hitro ukrepanje, verjetno potrebujemo drugačne. Država bi končno že lahko več denarja namenila urejanju celinskih voda, če ga res namenja premalo in ga ne le “napačno” porabi. In če slabo vzdržuje vodotoke, bi jih morala boljše.

Po drugi strani se ob višanju nasipov in podobnem lahko poseže na zasebna tla. Ne gre, če kdo vsako ped zemlje brani za vsako ceno. In če se bo že vsak, naj bo še tako v dobri veri, lotil voda mimo zakonov, tudi ni dobro. Torej ... Nimamo sicer recepta, a če bo praksa ostala taka, potem bomo morali o tem še pisati!