Žalosten pogled

Zdaj pišem o žalosti, brezdanji žalosti: in žalost in potrtost me prežemata, ko pišem tele vrstice. A ne morem, pa naj si še tako prizadevam, drugače.

Turobna žalost se že dolge mesece vsakič znova zažira v moje razdraženo drobovje, ko ga ugledam na televizijskem zaslonu in zaslišim njegov rahlo razdraženi glas. Pa bi ne smelo biti tako, zakaj človek, ki je vzrok moje žalosti in potrtosti - zagotovo ne le moje - bi moral, neizogibno moral v meni vzbujati, prebujati povsem drugačne občutke in čustvena razpoloženja. Ker ni kdorsibodi, ampak visok, najvišji uradnik države, najine, naše države. Človek, ki bi moral biti deležen mojega povsem spontanega in sorazmerno vedrega, sproščenega (in sproščajočega) zaupanja. Pa ni. Ker ne more biti.

Res, žalosten je pogled nanj. Žalosten, ker deluje neprepričljivo in celo smešno; in ker vzbuja vtis smešnega politika, ki je vse prevečkrat protisloven samemu sebi, mu ne verjamem več - nedvomno ne le jaz - on pa si še naprej na vse kriplje trudi, da bi mu verjel(i), se neznansko trudi, da bi še bil vreden mojega, našega zaupanja. A to zaupanje je že zdavnaj hudo načeto in tudi zlorabljeno.

Z njegovim zaupanjem pa je povsem drugače. Zaupa v prihodnost, prepričan je - tako govori njegov glas - da se bo "njegova" država kaj kmalu izmazala iz krize, ki, seveda, zavdaja vsem državam, ne le “njegovi”. V tem pogledu kajpak govori jezik, ki ga zelo dobro poznajo (ne pa tudi razumejo) denimo v Sarkozyjevi Franciji in Berlusconijevi Italiji.

In tako kot njegova kolega v obeh državah tudi on neomajno zaupa svojim najtesnejšim sodelavcem. Tudi tistim - tako rad zatrjuje medijem - ki ga prej ali slej zapustijo, ker ga spričo svojih razkritih in medijsko razbobnanih “grehov” in “masla na glavi” morajo zapustiti, ga pustiti na nasedli in morda že kar hudo havarirani ladji. Ti, ki ga zapuščajo, njegovo zaupanje vanje smešijo in postavljajo na laž. Kar je hudo, vendar v politiki, žal, spregledljivo in odpustljivo.

Je pa še nekaj hujšega: njegova deklarirana obzirnost, njegova javno izražena prizanesljivost. Ko ga ostro (vendar taktično, torej vsak s svojo računico) kritizirajo najožji sodelavci, se nasmiha: “Saj to je njihova legitimna pravica!” Tak pomirjajoč stavek je lepo slišati, ni kaj. Vendar pa imajo take besede še drugačen prizvok. In ne verjamem, da le v mojih ušesih. Razlagati si jih je moč tudi takole: priznavam jim pravico do tega, da me kritizirajo. Ali zdaj torej vidite, kako sem strpen, demokratičen, dobrodušen in velikodušen, ko jim priznavam pravico do tega, da me kritizirajo?! Ali zdaj vidite mojo veličino? (Kot da bi ta pravica ne izhajala iz načel demokratičnosti!)

Zastrti podton te dikcije je priskuten, ker spominja na “žargon” avtokratov in monarhov, ki so (bili) prepričani, da jih nič ne more ogroziti: “Brez mene vam grozi vesoljni potop.” Izjava “Saj to je njihova legitimna pravica,” zveni kot: “To pravico jim (velikodušno) podeljujem jaz.” In pri tem se nasmiha, ne da bi mu šlo na smeh. Sploh je videti, da ne zna biti sproščen; zabava sicer javnost, svojega duha pa ne zmore resnično razvedriti. Zato pogled nanj vzbuja žalost.