Žalostno, a resnično

Kako je sploh mogoče, da se različna slovenska društva in organizacije, ki se zavzemajo za pravice oseb s posebnimi potrebami, ne podpirajo in si pomagajo med seboj? In kar je še huje, celo mečejo si polena pod noge! So morda na poti do uresničitve lastnih ali političnih interesov pozabili na poslanstvo, ki ga širijo v družbi? Žalostno, toda resnično!

Starši otrok in skoraj odraslih oseb s posebnimi potrebami, ki se poleg vseh gibalnih težav soočajo še s hudimi motnjami v duševnem razvoju, si ob podpori istrskega Sklada Silva že 14 let prizadevajo za gradnjo Zavoda Obala na Debelem rtiču. Tja bi radi v prihodnje namestili družinske člane, ki jih morajo zdaj voziti na zdravljenje in oskrbo daleč od doma, v Staro goro in celo v Črno na Koroškem.

Ko je projekt po številnih nerazumljivih (morda namernih?) birokratskih zapletih dočakal zeleno luč ministrstva za delo, mu zdaj ostro nasprotujejo kar tri društva. V Zvezi društev za cerebralno paralizo Sonček, Društvu za teorijo in kulturo hendikepa YHD in Zvezi paraplegikov Slovenije bi po vsej logiki morali razumeti, v kakšni stiski so starši, ki vse življenje nesebično posvečajo skrbi za svoje, žal, povsem nesamostojne otroke.

Seveda podpiramo stališče prej omenjenih društev, da si je treba prizadevati za deinstitucionalizacijo določenih kategorij oseb s posebnimi potrebami, vendar je treba pri tem - po domače - ločiti hruške od jabolk. Strinjamo se tudi, da pogled v preteklost odstre nekatere neprijetne strani zapiranja ljudi v tovrstne ustanove. Navkljub vsemu pa optimistično verjamemo, da leta 2017, ko naj bi zaživel zavod na Debelem rtiču, o kakšnih spornih praksah pri obravnavi ljudi s posebnimi potrebami ne bo ne duha ne sluha. Postavimo se vendar v vlogo staršev takšnih otrok. Zanje si želijo le najboljše, predvsem pa vsaj kolikor toliko kakovostno staranje, ko sami ne bodo več mogli skrbeti zanje.