Zamujena priložnost Janše

Odločitev Janeza Janše, da se loti razprave o prihodnosti Evropske unije, je pomembna in jo gre pozdraviti. Unija je kljub vsem svojim pomanjkljivostim okolje, ki Sloveniji ponuja najboljše pogoje za razvoj, zato je pomembno, da pri načrtovanju njene prihodnosti sodelujemo. Tudi biti a priori kritičen do Janševih mednarodnih potez, ki v Bruslju povzročajo kar nekaj nelagodja, bi bilo napačno. Vedno je bolje imeti premiera, ki v mednarodni prostor vnaša nekaj dinamike, kot pa nekoga, za kogar v mednarodnem prostoru komaj vedo - če sploh. Do tu vse lepo in prav. Nelagodje pa se začne, ko se poglobimo v vsebino Janševe evropske politike (da zunanji minister Anže Logar pri njenem kreiranju nima kaj prida besede, je najbrž jasno).

Janša je v času prvega premierskega mandata gradil podobo tistega, ki v Sloveniji stoji trdno na okopih obrambe evropskih vrednot (pred Huni ali pred kom?). Do danes je napravil temeljit obrat in sodi v skupino evropskih politikov, ki te vrednote v lastnih državah sistematično najedajo. Že neštetokrat povedano, a velja ponoviti: mesarjenje družbenih podsistemov, od kulture do znanosti, medijev, pravosodja, je vse prej kot v duhu evropskih vrednot. Vztrajno nižanje standardov v politiki enako. Zgodovinski revizionizem prav tako. Kaj evropskega je v onemogočanju mednarodnega angažmaja kulturnikov, ki politiki niso po volji? In tako naprej.

Problem omizja na Brdu je v tem, da je bilo že vnaprej jasno, da od nikogar ne moremo pričakovati provokativnih, izzivalnih, drugačnih idej.

Včerajšnji pogovor o prihodnosti EU bi lahko bil dobra priložnost za resnično kresanje mnenj, iz katerega bi morda vzklilo nekaj novega. Priložnost je bila zamujena. Da bo tako, je bilo slutiti že iz seznama vabljenih. Nobenemu od udeležencev po strokovni plati sicer ne moremo očitati veliko, vsi vabljeni so bili opremljeni z mednarodno političnimi ali pravnimi referencami. Problem je v tem, da je bilo že vnaprej jasno, da od nikogar ne moremo pričakovati provokativnih, izzivalnih, drugačnih idej. Demokratičen predsednik bi povabil sogovornike, za katere ve, da razmišljajo radikalno drugače od njega. S tem bi sicer tvegal, da se pojavi očitek, kako je prav organizator posveta o prihodnosti EU tisti, ki tej današnji EU jemlje prihodnost. Odločil se je drugače. Za udoben pogovor kimanja, strinjanja in usklajenosti. Za pogovor, od kakršnih nihče nima nič - še najmanj EU.