Zanj. Zate. Za nas!

Gneča proti lepšim krajem je za nami. Mnogi, ki so še lahko, so pobegnili delavskemu prazniku. S trohico obžalovanja, da utegne biti pobeg ob letu krajši.

Nocoj bodo goreli kresovi. V jutro bodo dramile koračnice, na shodih bodo odmevale kritične misli o razvrednotenju dela. Mnogi bodo tam. S trohico čudenja, da gre za stare znance, ki si že leta pripenjajo rdeč nagelj v opomin na minevajoče, davno pridobljene pravice.

Kar hudičevo trdo občutijo vsi, ki niso povzročali gneč na cestah. Ker jih niso imeli s čim. Ne bodo niti na shodih, ker se jim zdi praznovati ironično in prvomajska ikonografija odveč. Če ne kar v posmeh njihovemu - kruha in dostojanstva - izpraznjenemu vsakdanu. In jim je figo mar, koliko prostih dni in pravic tistih, ki delo še imajo, bo vlada namenila varčevanju.

Kljub gneči na cestah, gre za vse večjo armado Slovencev, ki imajo tisoče razlogov, da se zbudijo iz apatije in povzdignejo svoj glas. Tudi vsi, ki so na lepšem, ker bo jutri zadelo njih in njihove otroke.

Če ne sodijo v prgišče presite, nedotakljive elite. Nedotakljive samo v trenutnem brezsramju. Ponikanje pravic z aktualne, nesolidarne protikrizne tržnice, bo udarilo tudi po pogoltnih. Če zgodovina pač ne laže ...

Jutri ni praznik kapitala. Praznik dela in solidarnosti je. Zanj. Zate. Za nas!

Za vse, ki nam nalagajo plačilo zapitkov pogoltnih. Na odpovedovanje smo pripravljeni. Prekleto dobro pa vemo, kako nepravično je, da se nam krivci zapitka režijo v brk. Ker njim zanj, zate, za nas ni prav nič mar. Ulica Pohlep s tržnice pravic nekrivih je še povsem neovirana.

A zgodovina ne laže. 400.000 Slovencev pod pragom revščine, 50.000 prejemnikov socialnih pomoči, 115.000 brezposelnih in še več ogroženih, bo slej ko prej povzdignilo ...

Naj to storijo jutri. Povzdignejo naj besedo skupaj, solidarno in povedejo v ulico Pravičnost. Zanj. Zate. Za vse nas!