Zapravljen adut

Za nazaj je lahko biti pameten. Če bi bila Sekolec in Drenikova bolj varnostno previdna, če bi se slovenska vlada bolj globoko pogovorila z arbitrom, ki ga je na vrat na nos imenovala v arbitražno sodišče, in če Borut Pahor pred šestimi leti ne bi tako naivno verjel šarmantni Jadranki, da smo zdaj vsi prijatelji, bi Slovenija bila v drugačnem položaju. Arbitražni sporazum je po odstopu arbitra Abrahama ostal zgolj mrtva črka na papirju, dvom, da ima Slovenija v Haagu, Berlinu ali Washingtonu dovolj motivirane podpornike, ki se jim bo ljubilo ukvarjati se z balkansko Hrvaško, pa je bolj kot realen. Čeprav Slovenija zahteva nadaljevanje arbitraže, indici kažejo, da je le-ta mrtva, saj se tudi nesporne mednarodne pravne avtoritete skušajo ogniti balkanski kloaki.

Dejstvo je, da Slovenija s svojim škisom* pred več kot petimi leti ni pobrala ničesar. Drugi partner je papir o arbitražnem sporazumu preprosto raztrgal, zelena luč za vstop v Evropsko unijo, ki jo je dobil v zameno za podpis, pa je ostala.

Vse skupaj pa je posledica klavrne podobe slovenske zunanje politike, ponižne, neprofesionalne in zlorabljene ne samo za politične, temveč tudi povsem osebne interese vplivnežev. Hrvaška diplomacija in politika sta v tem pogledu prehiteli slovensko. Slednja ni predvidela prihodnjih korakov nasprotne strani, čeprav je bilo vsakomur jasno, da bo Hrvaška uporabila vse možne načine. In prav ta predvidljivost naslednjih potez loči solidne politike od vrhunskih. Poglavitni Abrahamov razlog za odstop, da so bila njegova pričakovanja ob prevzemu funkcije drugačna, samo kaže na to, da je bila “genialna poteza” sprožena prehitro, brez temeljitega usklajevanja z njim.

Težko je biti pameten za naprej, a vseeno lahko napovemo, da se nam v prihodnje obeta še nekaj ribiških zapletov, še vedno nevrisana meja na morja in kregarija politikov. Tako kot pred desetletjem.

*najmočnejša karta pri taroku