Zapuščina gradbišč

Že malčka se uči, da naj pospravi in očisti za seboj, ko kaj razmeče ali umaže. Da bi podobno veljajo v družbi, pa se predpisuje in tudi nadzira nek red.

Najbolj enostaven primer so prireditve. Gasilci za veselicami sredi vasi pospravijo, prireditelji koncertov na prostem tudi. Izjeme so možne, a veljajo predpisi. Potem pa je tu bolj zapleten red, ki dejavnosti omejuje do te mere, da ne preveč vplivajo ne okolje in okolico. Lahko veleva tudi, da se kaj pospravi za sabo.

Med takšne dejavnosti sodi gradnja, vendar to, kakšen je red zanjo, nazorno kaže primer novogoriške stanovanjske soseske Majske poljane v zametkih. Glomazen projekt si je v času debelih krav zastavilo propadlo Primorje. Računalo je, da bo z leti prodalo toliko stanovanj, da bo prebivalcev mesta za desetino več. Pustimo, da bi sosedi tedanjega gradbišča lahko povedali, kako vestno se je med gradnjo prve stolpnice v soseski in garažne hiše pod njo spoštovalo sicer ohlapne zapovedi, ki omejujejo prašenja. To je zdaj že mimo.

Od poletja 2010 pa soseske ne gradijo več. Le eno stolpnico je Primorju uspelo sezidati in jo delno napolniti. Odtlej mineva tretje leto, pa vendar Primorju ves ta čas nikakor ni do tega, pa naj bodo razlogi še tako ekonomski, da bi na sicer svoji zemlji, kjer več nič ne dela, pospravilo za seboj. Kajti njegova posest se stika z ono stolpnico in stanovalcem zdaj že preseda, da izpod njihovih oken še vedno niso umaknili začasne betonarne, tja postavljene za gradnjo, kupov peska zanjo in še smeti.

V stolpnici sicer računajo na razumevanje odgovornih in so zadovoljni tudi s tem, da jim je prisluhnil župan. A so vseeno svoje povedali inšpekciji. A odgovorni pravijo, da bodo betonarno prodajali in je ni ekonomsko upravičeni odpeljati. Kdaj pa jo bo? In če je ne prodajo?

Tudi za obtičale gradnje bi potrebovali red, vsaj za velike. A država pravi, da ga ni. Ni treba pospravljati, če gradnja obstoji. Pa naj se “malček še tako dolgo ne igra več”.