Zaradi petard živali trpijo

Zakaj mečeš petarde? Navdušenec nad petardami bi se verjetno strinjal, da v temu ni prav nič čarobnega, da pa jih “poka” iz preprostega razloga, da sliši pok. Ker mu je to všeč. Tudi pok se razlikuje od petarde do petarde, zato so mu nekatere bolj, druge manj pri srcu. Pok, ki ga je sam povzročil, ga navda s posebnimi občutki, še posebej takrat, ko je zelo glasen. Nekateri se pohvalijo, da to počnejo kje na samem, kjer nikogar ne motijo, drugi, ki to počnejo na javnih mestih, pa so raje tiho.

Od kod pa ta želja po pokanju? In zakaj nimajo vsi ljudje te želje? Vsak konec leta se mi zdi, da nekateri z glasnimi poki sproščajo vso agresijo, ki se je v njih kopičila čez leto. In kot bi želeli, da to frustracijo občutijo tudi drugi ljudje, petarde vržejo v kanalizacijo ali prižigajo v blokovskih naseljih, kjer poki odmevajo kakor bomba, ki v trenutku vrže iz tira vse okoli sebe.

Izjemno velik stres pri tem doživljajo živali na prostem, ki s svojimi izostrenimi čutili slišijo še veliko več in veliko bolje kot mi. V trenutku, ko zaslišijo eksplozijo, brezglavo bežijo, med beganjem pa se lahko resno, tudi usodno poškodujejo. Če jim do konca leta uspe ohraniti celo kožo, pa ostanejo kljub temu za vedno zaznamovane in travmatizirane. Kdor prižge petardo blizu živali, se verjetno ne meni zanje. Morda pa si samo noče priznati, da so tam nekje skrite tudi one.

Posebno poglavje pa je namerno poškodovanje živali in izživljanje nad njimi, ki zaradi svoje nebogljenosti in prestrašenosti postanejo lahke tarče novoletne agresije. Kakšen občutek pa ima tisti, ki s petardo povzroči trpljenje ali celo smrt potepuške mačke? Na ta dogodek zlahka pozabi ali ga še celo življenje spremlja “tisto nekaj”? Se policija sploh zmeni za take stvari? Kakšen je pravzaprav naš odnos do živali?