Žarek upanja

Upanje umira zadnje! To je vodilo, ki se ga v zadnjem obdobju v Sloveniji poslužujemo vse pogosteje. Velja tudi za nogometno reprezentanco, ki je v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo leta 2014 z zmago na Islandiji nekoliko popravila dosedanja bled vtis in klavrn izkupiček.

Pot do želene Brazilije pa ostaja trnova in je v praksi podobna misiji nemogoče. V teoriji možnosti sicer obstajajo, a se ne velja slepiti. Ena zmaga še ne prinaša (brazilskega) poletja.

Ob razvoju dogodkov v skupini E in drugih evropskih kvalifikacijskih skupinah nam je lahko žal številnih spodrsljajev. Kot je bilo moč ugotoviti že takoj po žrebu, se je Sloveniji ponudila lepa priložnost, da bi se še drugič zapored po letu 2010 uvrstila na enega najodmevnejših dogodkov na svetu. Poti do Brazilije nam namreč niso prekrižali nogometni težkokategorniki tipa Španija, Nemčija ali Italija. Za povrh je naša skupina edina, v kateri ni niti ene reprezentance, ki bi sodelovala na zadnjem evropskem prvenstvu. V skupini so kar tri izbrane vrste (Albanija, Ciper, Islandija), ki še nikoli niso igrale na velikem tekmovanju. Norveška se je zadnjič skozi kvalifikacije prebila na evropsko prvenstvo leta 2000, Švica štiri leta pozneje...

Razmerja moči se potrjujejo tudi na igrišču. Slovenija se bo lahko kot drugouvrščena reprezentanca prebila v dodatne kvalifikacije le ob idealnem scenariju. Porazov je bilo pač preveč, bržkone tudi napačnih odločitev na vseh ravneh. Od Nogometne zveze Slovenije navzdol. Pot navzgor pa zahteva (po)trpljenje. Tega se še najbolj zaveda selektor Srečko Katanec, ki pa je hkrati tudi stvaren. Časa ni veliko oziroma ga sploh ni. Nogometna javnost hoče rezultate oziroma vsaj premike na bolje zdaj in takoj. Obete o pomladitvi velja pustiti za negotovo prihodnost.

Na Islandiji, kjer so se uspešno spopadli s krizo bančnega sistema, je posijal žarek upanja, ki pa še ni ogrel hladnih src slovenskih navijačev.