Zaslužijo si pravi dom

Komaj leto dni je imela najmlajša ukrajinska sirota ob lanskem prihodu v kulturni dom v Slavini, kjer jim je Slovenija v humanitarnem projektu ob podpori urada za oskrbo in integracijo migrantov, drugih ustanov in številnih prostovoljcev omogočila začasno namestitev, kar je bil že sam po sebi edinstven primer preselitve sirotišnice z vojnega območja. Začasnost se po dobrem letu zdi vse bolj relativna. Kdaj se bodo lahko vrnili, je v trenutnih razmerah težko oceniti.

Slavina zanje postaja novo življenjsko okolje. Nekateri, sploh najmlajši otroci, so jo že sprejeli za svoj dom. Vključili so se v lokalno okolje, obiskujejo vrtce in šole, stkali so mrežo prijateljev, učijo se slovenščine, sprejemajo našo kulturo in navade, integracija pravzaprav poteka spontano.

Čeprav ni razlogov za dvom, da je zanje v slavinski sirotišnici kar najbolje poskrbljeno, gre vendarle za institucijo, sleherni otrok pa si zasluži stabilno, varno in toplo družinsko okolje.

Če se jim ne bi zgodila vojna, bi bili nekateri otroci, ki danes bivajo v Slavini, verjetno že posvojeni. V tamkajšnjem ogromnem (post)sovjetskem sistemu sirotišnic - pred vojno je v Ukrajini v sirotišnicah živelo več kot 100.000 otrok -, kakršen bi moral biti že zdavnaj preživet in ki ga ustvarja predvsem velika revščina (v njih niso le klasične, temveč tudi socialne sirote), posvojitve načeloma tečejo hitro, a vojna je prinesla kaos in tudi ob kroničnem pomanjkanju strokovnega kadra drastično poslabšala razmere.

Zato se poraja vprašanje, ali bi morala Slovenija v luči zasledovanja največje koristi in dobrobiti za te otroke razmisliti o možnosti, da bi vsaj nekatere od sirot, ki imajo dejansko srečo v nesreči, da so zatočišče našle pri nas, lahko čim prej prišle do pravega doma, morda v okviru neke vrste skrbništva, če že ne posvojitve. Čeprav ni razlogov za dvom, da je zanje v slavinski sirotišnici kar najbolje poskrbljeno, gre vendarle za institucijo, sleherni otrok, še toliko bolj ranjeni in travmatizirani, pa si zasluži varno in toplo družinsko okolje.

Ukrajina je po začetku vojne sama zamrznila posvojitve, doma in mednarodne, predvsem zaradi preprečevanja zlorab in trgovine z otroki, a raziskave kažejo, da se je za številnimi otroki v vojni izgubila vsaka sled.

Odločitev je torej v prvi vrsti v rokah ukrajinskih oblasti, za katere je zagotovo boleče gledati po vsej verjetnosti izgubljene sto tisoče predvsem mladih državljanov, razseljene v tujini. A za slavinske sirote medtem meseci negotovega čakanja, ki se lahko razvlečejo v leta, možnost posvojitve zmanjšujejo. In povečujejo neznanke o njihovi bodoči usodi. Tudi če bi se nekega dne vrnili “domov”, bi se vrnili kot tujci, saj za seboj večinoma niso pustili nikogar in ničesar, kar bi jih vezalo. In v kakšne razmere sploh bi se vrnili? V prihodnost brez prave prihodnosti.