“Zastava” v travi

Grem zgodaj zjutraj proti še dremotnemu staremu mestu; hitro stopam in vendar kar tako: proti nekakšnemu cilju (tam se bom pač obrnil proti domu) in vendar brezciljno. In brezciljne so videti tudi moje misli; počasi plivkajo sem in tja, od nečesa koprenastega se mehkobno odbijajo in spet vračajo, kot pripev v bluesu.

Na nič ne mislim, še na nič ne; osmotične misli same od sebe valujejo, neulovljivo, izmuzljivo. Kaj počno? To, kar bi, saj pač sodim med misleče živali, moral početi sam: mislijo. In kaj mislijo? Mislijo (na) domovino, ki bo jutri dopolnila dvajset let, kajpak mojo domovino, zakaj same je pač nimajo.

A misli ne mislijo njenih zavidljivih naravnih lepot, ne mislijo njenega bogatega in nepojmljivo pestrega ljudskega izročila; ne, mislijo tisto, kar je bilo pred dvajsetimi leti, in to, kar je zdaj: misli plivkajo ob pot, ki se vije med sanjami in moro. (Prebujenja na tej poti za zdaj še ni, morda pa vendarle pride.)

Med hojo pogledujem na morje, proti zahodu, kot da se bo tam zasvetlikal odgovor na vsaj eno od neštetih mrakobnih in begavih vprašanj, ki me kot prhutajoči netopirji - zagotovo ne le mene - obletavajo zadnje čase. Zaman. Med mojimi očmi in obzorjem lebdi trepet soparne meglice. Onstran koprene nekaj nedvomno je, a je odtegnjeno mojim očem, je nedostopno mojemu (raz)umu. Je nično. In ta ničnost, ki me ravnodušno pušča zunaj, kot obzidano mesto gobavca, me prizadeva. Zgolj prizadeva.

Ko bi bil pravi domoljub, ko bi torej pripadnost domovini istovetil s pripadnostjo državi, bi me ta ničnost bržkone najgloblje žalila, ne zgolj prizadevala. A moje domoljubje, če odmislim skromno število ljudi, določa predvsem materinščina. Na državo, belo omelo v krošnji domovine, me (zdajle kradem pri Dürrenmattu in Jančarju) priklepata le potni list in davčna prijava.

V dvajsetletni poti - začela se je kajpak na moč obetavno: z uresničitvijo pradavnega sna - ne vidim nič drugega kot groteskno razdevičenje, pekoče in klavrno sesutje svetlega in upravičenega upanja, da ne bo nič več tako, kot je bilo. Da ne bo več demagogije in lažnivih, samovoljnih in pogubno samovšečnih politikantov, da ne bo več vsakršnega sleparstva in izprijenega mešetarjenja, da bodo razločki med elito in rajo sčasoma manjši, da bo vsakdo mogel dostojno živeti od pošteno opravljenega dela itn. Se je kaj od tega uresničilo? Se ni država izrodila v pusto in neprijazno deželo, v kateri vlada zakon močnejšega, bolj izprijenega, premožnejšega, vplivnejšega, iznajdljivejšega? Se ni Župančičevo zlato jabolko svobode veliko prezgodaj skotalilo v zaudarjajoče blato? Ali današnja stvarnost ne žali vseh, ki so si stoletja prizadevali za uresničenje suverene in demokratične države, ki bi ljudem najprej in v prvi vrsti bila zavetje doma, torej domovina?

Tako mislijo priskutne misli, ki mi ne dovolijo, da bi jih brzdal, da bi jih tolažeče slepil s pravljicami o jutrišnji zarji.

Nazaj grede zaman pogledujem med robinije, kjer je še pred kratkim rdel mak: zdaj tam razcefrana plastična vrečka čaka na trenutek, ko se bo napela v maestralu. Kot nekakšna zastava, prispodoba za dosanjane sanje.