Zastave ne plapolajo vsem

Prvomajske zastave že plapolajo na drogovih, pred vrati so prazniki s koračnicami pihalnih orkestrov, priokus pa je bolj grenak kot sladak. Razslojenost sveta in tudi Slovenije je globlja kot kdajkoli, kapital in delodajalci so vedno močnejši, delavci pa kljub pridobljeni pravni zaščiti šibkejši. Ta dva bregova ne zmoreta najti vsaj približnega ravnotežja, čeprav sta soodvisna. Zato se morajo delavci tako kot včasih, od svojih neorganiziranih oblik pa vse do sindikalizma, še naprej in neprestano boriti. Ker pravice niso samoumevne, kapital jim jih ne bo podarjal. Neoliberalni sistem bo namreč ljudem vedno dopovedoval, da alternative obstoječemu redu ni in da je njihova aktivnost pravzaprav nesmiselna.

V času samoupravne socialistične Jugoslavije še zdaleč ni bilo vse v redu: kogar je politika dobila na piko, je nastradal. Standard je bil slabši, vendar se je izboljševal. Vsi so imeli delo praviloma za nedoločen čas. Kavbojke in kavo smo sicer kupovali v “bleščečem” kapitalizmu, saj smo za razliko od trdih vzhodnih socialističnih držav lahko potovali. Ljudje so gradili hiše na kredite, ki jih zaradi inflacije skorajda ni bilo treba odplačati. Z veseljem so se odpravljali na prvomajske piknike z množičnim druženjem, saj digitalizacija še ni zastrupila sveta. V njih je bilo veliko upanje. Zato nostalgija po tistih časih ne preseneča. Ne smemo je povezovati s politično podporo propadlim režimom, temveč gre za spomine na vale modernizacije, socialne varnosti, zvokov glasbe, televizijskih podob, čustveno zaznamovanih produktov, otroštvom ali odraščanjem mladih, torej delov vsakdanjega življenja, ki so se izgubili v času tranzicije. “Takrat smo bili delavci cenjeni, v zadnjih desetletjih so nas razvrednotili,” grenko pripominja nedavno upokojeni možakar.

Zato se morajo delavci tako kot včasih, od svojih neorganiziranih oblik pa vse do sindikalizma, neprestano boriti. Ker pravice niso samoumevne, kapital jim jih ne bo podarjal.

Problem današnjih mlajših generacij je v tem, da jim je grobi kapitalizem ukradel upanje v boljšo prihodnost. Marsikje je težje, toda v Sloveniji zagotovo ni dobro, če 250.000 ljudi živi pod pragom revščine, ob tem pa nihče ne ve, koliko jih v to kategorijo ni vključenih zaradi nekaj evrov nad cenzusom. Varna zaposlitev je redka dobrina, saj se podjetje z kdo ve katerim lastnikom od kdo ve kod mimogrede spomni, da je slovenski delavec predrag in pobere šila in kopita - zadnji takšen primer je Magna. Zadnje dni je aktualno “podjetje iz pekla” Moda Mi&Lan, ki delavcev ne plačuje, dovolilo si je celo ukaz, da morajo toaletni papir prinesti s seboj. In tu so še prekarni delavci z negotovim in začasnim delom z bistveno manj socialne varnosti. Še človek s povprečno plačo ne pride do stanovanja.

Kakšna prihodnost je to? Boj bo še trd.