Zaupanje in nadzor

Stopnja samooskrbe z zelenjavo je v naši državi poraznih 37 odstotkov, nekoliko bolje je le s krompirjem, ki ga pri nas pridelamo nekaj nad 60 odstotkov domačih potreb. Deficit v bilanci trgovci izravnavajo z uvozom, tudi od zelo daleč, saj sta slovenska stalnica kanadski fižol in kitajski česen, na policah trgovin pa je mogoče najti tudi zambijski grah in kenijski stročji fižol. Sosednja Italija, denimo, ima na področju oskrbe s sadjem in zelenjavo presežek.

Srž kampanje za višjo samooskrbo je animacija za večjo pridelavo in porabo blizu doma pridelane hrane, ki naj bo varna in zdrava. V tej luči je oskrbovanje na tržnicah izjemno pomembno. Tržnice niso zgolj prodajne točke, so tudi podoba okoliške pridelave in prehranjevalnih navad prebivalstva. Tržni redi za tržnice praviloma določajo, da mora biti blago v prodaji ustrezno deklarirano, da je kupcu nedvoumno jasno, ali gre za lastno pridelavo ali morebiti za preprodajo. Da ti standardi, čeprav zapisani in vgrajeni v sistem nadzora hrane, pri nas niso docela uveljavljeni, je že dolgo znano. Zgolj pričakovana visoka etičnost branjevcev in branjevk in na drugi strani polno zaupanje kupcev, sta idealistična utopija, še zlasti v današnjem času erozije marsikaterih vrednot.

Potrošniki si seveda želimo zaupanja vrednih kmetovalcev, ki neposredno tržijo svoj pridelek, obenem pa moramo vedeti, da jih “tržni boj” sili tudi v poslovne bližnjice in drobne prevare. Zoper njih sta dve učinkoviti zdravili: v civilnem odnosu dovolj izobraženi in kvalificirani potrošniki, ki ne bomo, denimo, v začetku marca fascinirani nad grahom z bližnje njive, seveda pa tudi nadzor države, za katerega plačujemo in od katerega pričakujemo varovanje naših pravic. Žal pa se zdi, da se inšpektorji zmigajo, ko dobijo brco v rit, sicer pa vijejo roke, da jih predpisi omejujejo in da jih je itak premalo. Prav, ne morejo opraviti vsega dela, lahko pa bi ga vsaj pol. Še vedno boljše kot nič.